Tamar in Zelenci

  Po hoji in kolesarjenju prejšnjega dne, sva imela noge oba še malo "ubite" in zato sva se odločila, da greva le do Tamarja.

 

Dom v Tamarju

 Na kolesarski stezi proti  Ratečam je bilo že precej kolesarjev in tekačev. Večina jih na križišču v Ratečah šlo naprej po ravnini, midva pa sva zavila na cesto do Planice. 

 

Po kolesarski stezi

 

Mimo Planice

 

Pa še malo poziranja

V Planici mimo skakalnic naprej na makadamsko cesto proti tamarji. Zelo dobro je, da je avtomobilistom dovoljeno iti le do konca asfalta, a je bil tam precejšen kaos, saj se je vsak hotel zapeljati do kjer se je le dalo. Malce nižje pa parkirišč na ostajanje... 

 

Pot je lepa 

  Makadamska cesta in steza za pohodnike se tu ločita, kar je tudi dobrodošlo. Cesta se mestoma kar lepo dvigne. Klanček, ravnin, klanček, ravnina. Pozabila sem že koliko takih klančkov je do vrha, a jih kar ni bilo konec. Sicer se vse da lepo zvoziti in ni pretirano naporno. Sem bila pa kar začudena da pri samem domu ni bilo več kolesarjev.

 

Pri domu v Tamarju

   Tokrat sem si vzela čas in okoli doma pregledala vse table in vse, kar se da videti. Pa vem, da ko bom naslednjič spet prišla, bom spet odkrila kaj novega.

 

Opis planine (pašnika) in pojasnilo zakaj se tukaj reče Tamar

 

Slap Nadiža

 

Obeležje ameriškemu bombniku, ki je tu strmoglavil

 

Lepa kapelica, v kateri so na steni tablice vseh ki so umrli v teh gorah

Zelo lepa je tudi okrasitev saj so vse slike mozaiki in povezani z gorami (na sliki ima angel plezalno vrv...)

 Blizu doma je slap Nadiža, ki se že po parih metrih skrije pod površje in se kasneje pojavi kot izvir Save na Zelencih. Hja kasneje.....ko sem natančno prebrala, no mi je Igor pokazal, je ta kasneje približno čez eno leto in pol. Podatek, ki mi je bil zelo zanimiv. 

 

Zelenci

 

Pod postrvijo je nekakšen gejzirček, kjer voda in zrak bruhata in "vreta" ven. Zanimivo. Voda je kristalno čista....

In ko sva se vračala, sem seveda hotela vdeti tudi vodo, ki je pred letom in pol tekla preko slapu in ki sem ga gledala pred pol ure. Zelenci so resnično vredni ogleda in toplo priporočam.

 

 

 

Vitranc

  Drugi dan najinega dopusta, sem imela v načrtu pohod. Kam drugam, kot na najbližji Vitranc. Igor, ki  zaradi kolena še vedno ni preveč navdušen nad hojo, je rekel, da bo raje šel na kolo. Vso jutro se je odločal kam. Jaz sem pa že zvečer vedela, da bo šel na Sv. Višarije. Menda je nori klanec tja gor.  Ni mi bilo, da bi šla z njim.

  Tokrat sva vstala malce prej, a še vedno prepozno, da bi uživala v hladnem jutru, čeprav tu v Kranjski gori vročine ni tako občutiti, kot drugod. Je bilo pa že kar toplo, ko sem se skozi vas odpravila proti Jasni. Pot sem prejšnji večer pregledala na računalniku in upala sem, da je dobro označena saj mi je bila povsem neznana. Markiranega vzpona je bilo za dve uri in petnajst minut. Dobro, z vsemi mojimi foto postanki za slabe tri ure.

  Nekje na pol poti do Jasne sem zavila na stezo v gozd, ki se najprej komajda malo dviguje po pobočju nad jezercema. Kmalu se ji pridruži steza, ki pripelje direktno od jezer. 

 

 

 

Najprej se stezica lepo počasi vzpenja 

   Od tu naprej se steza kar hitro vzpenja. Serpentine jo naredijo lepo prijazno za pohodnika in dobro uro sem hodila po lepo cikcakasti in dokaj položni stezi, a je pogled nazaj dal vedeti, da se na višini hitro pridobiva. Najprej pelje steza po vzhodnem pobočju in razgledi na Vršič in Prisojnik so res lepi.  

 

Pogled v dolino Pišnice (za mano)

 

Kranjska gora

   Nato se steza prevesi na kranjskogorsko stran in skoraj do vrha sem gledala smučišča pod sabo. Steza je ves čas peljala skozi gozd, najprej smrekov in kasneje skozi lepe dišeče borovce in macene.  Na nekaterih odsekih je res precej strmo.

 

En smešen polžek, komaj za centimeter velik, hišica mi vici navzdol (glavo in rožičke je imel pod hišico)

 

 

Brusnice

Kljub vsem mojim foto in drugačnim postankom sem do Mojčinega doma prišla v dveh urah in nekaj minutah. Vmes se mi je oglasil Igor, no sem ga jaz klicala in sem ga "zmedla" menda v najhujši strmini. Ko sem mu povedala, da jaz noro uživam in ga vprašala če on tudi, je nekaj zajamral o nekem je.....nem klancu in "kajmijetegatreba" in "če je to dopust je vseeno če ne traja predolgo". Dobro, torej mu je uredu, saj ga poznam. (Kasneje tega dne je menjaval temo vsakih pet minut: "kok sem car, da sem gor pršu" in "kok mene vse boli" (če bo tole bral bom kregana, hehehe)) 

  Na vrhu pri Mojčini koči sem naročila radensko in se še kakih dvajset metrov sprehodila do razgledišča, kjer sem v travi posedela in pomalicala.

 

Mojčina koča

 

Moja malica

 

Tam so Zelenci, ki sem jih obiskala dan kasneje

 

Babica in vnukinja

  Spust, ki sprva pelje po zapuščenem smućišču in pod staro sedežnico je najprej lep in zelo senčen. Do zgornje postaje sedežnice, kamor se pripeljejo "pohodniki" v japankah, ki sem jih malce prej, malo više srečavala že vse zadihane in ne verjamem, da je kdo od njih pridihal do Mojčinega doma na vrhu. Tu je tudi začetek poletne sankaške proge (ne vem kako se ji reče) in prog za gorske kolesarje. 

 

Spust po zapuščenem smučišču

 

Rožle

 

 

 

Eden od "spustašev" 

  Od tu naprej gre pot po cesti ob smučišču in ni preveč prijetna saj se sonce kar dobro upre v breg. Ko sem prišla do Bedanca (najinega apartmaja) nisem dolgo čakala in se je vrnil tudi Igor. Izmučen in zelo dobre volje. 

  Na Vitranc bom vsekakor še šla, saj mi je bila pot zelo všeč, le da bom podaljšala še na Ciprnik.

  Lepo dopoldne sva imela oba. Popoldne sva shladila utrujene noge v hladni Pišnici in jih pripravila za naslednji dan. 

Vršič

   Pred  tremi dnevi, ko sem se z avtom vozila preko Vršiča, sem sama sebi rekla, da letos me pa Vršič sigurno ne bo videl... Zarečenega kruha sem že veliko pojedla. Tale se mi je postregel že čez par dni.

 

   Dopust se nama je tako obrnil, da sva namesto načrtovanega morja pristala v Kranjski gori. In ni nama žal. Ker sva pa že tu je pa Vršič nuuujno trreba prevozit. S sabo sicer nisva vzela specijalk  ampak gorska kolesa, tudi to nama ni žal. Z gorcem je laže......ta bo, ja. Vršič je vršič. 24 serpentin je trebe precebati, pa kakor koli že. Je pa z gorcem bolše zato ker se res ne obremenjujem s časom in se ustavljam res pogosto. Tako pogosto, da je Igor že pri jezerih Jasna, šel naprej in me je počakal šele na vrhu. Če imam sabo fotoaparat je pa to res skoraj na vsakem ovinku.
  In imela sem kaj dokumentirati. V sožitju na stari ruski cesti; avtomobilisti, motoristi, kolesarji, cestni delavci, krave, ovce.......  Še najmanj so se pustile motiti krave, ki so promet na nekaterih delih popolnoma ustavile.

 

 Jutro, no ob 9h je že dan  

 

 Kranjska gora se že zbuja 

 

Zelo dobra voda z zanimivim imenom

 

 

Jezero Jasna

 

 

Ni se pustila motiti niti za pol metra. Ne vem ali je lizala zimsko sol, ali kolesarski švic 

 

Še ena malo više 

 

Prisojnik

 

 

Možici na 17 serpentini

 

Moj možic na vrhu

 

 Prisojnik še iz druge strani in Tičarjev dom

 

 

Pogled na Erjavčevo kočo 

 

Ograjeno grobišče ruskih vojakov. Ograjeno zato, da ovce ne pridejo vanj!!! ??? Hehe

 

Res hudo 

 

Krave na cesti 

 

Gradbišče. Takoje se kadi, ko vozijo avtomobili mimo. In zna biti zaj.... ko te prehiti nestrpen voznik in pred tabo ustavi in nato speelje. (praviloma Ljubljančan, žal) 

 

Gradbišče za mano

 

 

Tudi s specijalko se da preko