Katera
je lepša
Sredi lepe vasice, na sončni strani grička, sta ena ob drugi stali vitka breza in košata lipa. Lepi, ponosni in vsej vasi v
okras. Ljudje so se radi ustavljali v njuni senci, se odpočili na klopci, ki je
bila postavljena med njima in pokramljali. Dajali sta lepo in hladno senčico.
»Kako sta lepi in kako
košati.« so govorili, »ena je lepša od druge.«
Lipa in
breza sta jih poslušali in dobro jima je dela hvala. Radi sta slišali kako ju
hvalijo. Preveč hvale pa ni vedno dobro. Tako je bilo tudi tu. Lipa in breza
sta postali prevzetni. Začeli sta se spraševati, katera je tista ki je lepša. Lipa je ogledovala brezo, breza je
opazovala lipo, če mogoče lipa lepša od nje. Tako je bilo nekaj časa. Kmalu sta se začeli prerekati.
»Ljudje pravijo, da je ena
lepša od druge. Torej sem jaz lepša od tebe, lipica.« je rekla breza lipi.
»O, to pa ne. Ali ne vidiš
mojih lepih listov. Veliko lepša sem od tebe.« je odvrnila lipa.
»Nikakor. Moji listi so
majhni in tako lepo se svetlikajo.« se breza ni dala.
»Že res, pa poglej kako so
moji veliki in mehki.«
In tako sta se prepirali ves dan in naslednji dan, in še en dan
kasneje.
Na vroč poletni dan pa je v
njuno senco prišel kuža. Zleknil se je pod klop in zaspal.
»Lipa« je rekla breza,
»vprašajva ga katera je lepša, jaz ali ti«
»Dajva«
In sta skupaj vprašali kužka.
»Kužek, ti, ki greš okoli
po svetu in naju lahko vidiš od daleč, povej nama katera je lepša.«
»Jaz menim, da sem jaz.«je
rekla breza.
»Ne, ne vsi vedo da sem
jaz lepša« se je takoj pričela prepirati lipa.
Kužek, ki je hotel le mirno
spati v njuni senci se je ozrl okrog, da bi ugotovil kdo ga moti.
» Hov-hov, hov- hov,
grem kar domov,
rad v miru bi spal,
v senci ostal,
a vajin prepir,
pregnal je mir.«
Lipa in breza sta le
gledali za njim, ko je odšel proti vasi iskat drugo senco.
Kmalu sta zagledali mucka, ki je tam blizu čakal na miško.
»Mucek, ti ki naju lahko
vidiš od daleč, povej lipici, da sem veliko lepša od nje« je rekla breza mucku.
»To ni res, povej brezi, da sem jaz lepša«
» Nikakor, jaz sem mnogo
lepša« je rekla breza.
A mucek je dvignil rep, se
pretegnil in zamijavkal:
» Mijav-mijav, mijav- mijav
rad bi ostal,
pod klopco se skril,
in miške lovil.
A vajin prepir,
pregnal je mir.«
Počasi je odšel proti
vasi, da bi tam v miru ujel miško.
Ni minilo dolgo, ko se je
v njune veje skril ptiček, skakljal je iz veje na vejo. Nekaj časa je bil v
brezini krošnji, nato pa je skočil med lipove listke.
»Ptiček, ti nama povej
katera je lepša, jaz ali breza.«
»Ti, ptiček ki visoko
letaš, gotovo vidiš, da sem stokrat lepša od lipe.« je takoj začela prepir
breza.
»Ni res, ptiček naj
pove,«
Ptiček pa je skočil na klopco in jima zažvrgolel:
»Čiv- čiv, čiv-čiv,
me je jastreb lovil,
sem v veje se skril,
da tu bi počil.
A vajin prepir,
pregnal mi je mir«
Ko jima je to povedal, je
odletel proti gozdu iskat mirnejše zavetje. Breza in lipa sta ostali sami. Še
naprej sta se prepirali katera je lepša.
Že nekaj časa pa ju je
poslušal veter, ki je večkrat prišumel skozi njune veje. Nekega dne, bilo je že
proti koncu poletja, pa je imel njunega prepira zadosti.
»Viššššš, viššššš,
naj vama moj piššššš
vse veje otrese
in listje odnese,
naj
konča se prepir
čas je
za mir.«
Zbral je vso svojo moč in
tako močno zapihal, da je hkrati odneslo vso listje iz lipe in breze. Ostali
sta goli in nemi. Veje sta povesili. Sami sta stali, le veter je včasih prišel
naokoli in videl, da sta se naučili, da prevzetnost ni lepa. Osramočeno sta
čakali do naslednje pomladi.
Spomladi so jima spet pognali listki. Nobena
ni več rekla, da je lepša od druge. Stali sta na koncu vasi in prijazno
kramljali druga z drugo. Ljudje so se radi ustavljali in posedeli na klopci v
njuni senci, kuža je večkrat počil pri njima. Mucek je včasih ujel kakšno miško
pod klopjo. Ptiček pa je v njunih vejah napravil gnezdece in vanj pripeljal celo
družinico. Saj je pri lipici in brezi na koncu vasi zdaj vladal spokojen mir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar