Da jaz naredim res pravi kolesarski trening mora biti izpolnjenih vsaj nekaj pogojev. -Ali moram goniti z Igorjem (ali s katero od kolesarskih prijateljic), ki me običajno bolj malo čaka, no saj me samo meni ni všeč, če sem preveč zadaj, -ali moram imeti premalo časa, -ali se mora pripravljati k dežju, -ali pa če je taka megla, da se nikamor ne vidi. Danes ni bilo nič od tega. Na kolo sem šla sama, časa sem imela neomejeno, do noči, vreme je bilo kičasto lepo in razgledi čudoviti.
Najprej sem imela namen iti po dolini, a ker je bil precejšen promet sem se na Logu premislila in zavila v klanec, proti Gabrški gori. Precej je k tej odločitvi pripomogel kamijon, ki me je na mostu v brodeh z nezmanjšano hitrostjo prehiteval na milimetre, tako, da je nasproti vozeči avto trobil...Dodobra trda in prestrašena niti nisem veliko premišljevala ali klanec in sama, ali ravnina in hrup in kamijoni.
Klanec proti Gabrški gori je za mene precej neugoden, brez izravnav in z naklonom, ki je na nekaterih mestih tudi več kot 15%. A, ker sem se odločila, da moram videti v Javorje sem vztrajala. Ker sem se peljala sama, sem se tokrat lahko ustavila pri res lepi cerkvi sv. Volbenka.
Nekaj slik, malo počitka in spet v klanec. Pri odcepu za Poljane sem imela kratek preblisk, kaj če bi šla kar v Poljane in ne na vrh. Par sekund slabosti :-) . Nadaljevala sem v klanec in že med potjo je bil razgled na Poljansko dolino lep. Nasproti se je videla Pasja ravan in radar na vrhu, malo naprej cerkvica v Bukovem vrhu...in vasi proti Poljanam. Na vrhu pa seveda (zame) najlepši razgled na Blegoš, Mldi in Stari vrh in vse vasice po bregovih.
Odločala sem se, kje se bom vrnila. Mikalo me je preko Mlake in na selško, a nisem vedela kakšen je tisti kratek odsek makadama. Ko sem se spustila mimo Rovta na vojaško cesto, sem videla, da je tam makadamska podlaga precej lepša kakor marsikje sedaj spomladi asfaltna cesta.
Še kratek vzponček proti Mlaki in Jarčjemu Brdu, mimo obnovljene cerkvice sv. Valentina in v dolino.
Zaradi vseh postankov, razgledov, sonca občudovanja rož, nekaj časa sem samo poslušala ptice....je moja "runda" trajala precej dolgo. A ni mi žal niti minute, ker je bila res to rundica za užitek. (če odmislim tisti klanec :-) )
Kadar se vozim sama in ne delam hrupa, vidim tudi precej živali. Danes je bil eden takih trenutkov, ko sem ob cesti na travniku zagledala, srnjaka čisto blizu mene, mogoče osem ali deset metrov. Precej dolgo sva se gledala in ko sem končno počasi, da se nebi prestrašil, potegnila telefon iz žepa, slekla rokavice in ga hotela slikat mi je pobegnil....To je bil trenutek samo zame.
Eden lepših kolesarskih krogov. (slike so pa "kar neki", res rabim nov aparat)
Ni komentarjev:
Objavite komentar