Meteoritkova pot s Turističnim krožkom PŠ Javorje 2018

   Leto je naokoli in prizadevni člani Turističnega krožka, ki deluje na PŠ Javorje so nam ob pomoči njihovih mentoric in Turističnega društva Stari vrh, spet pripravili zelo lep pohod po Meteoritkovi poti. Učenci so s tem projektom na Turistični tržnici, ki je potekala v Mercatorjevem  trgovskem centru v Kranju na državnem nivoju zasedli odlično drugo mesto. 

 

Naši vodiči na poti - člani Turisztičnega krožka na PŠ Javorje, pred obeležjem Meteorita Javorje

  Lanskoletno predstavitev meteorita in pohodne poti so letos še dodatno popestrili in kulturno obarvali ter pohodniku, ki bi se sam odločil podati na to pot predstavili tudi vse velike može, ki so bili rojeni v naših krajih.  V veliko pomoč nekomu, ki bi se sam podal na pot je tudi letos nova "pridobitev" - lično in pregledno narejena zgibanka, na kateri je kratek opis in zemljevid poti. (dobi se jo v gostilni Blegoš). Na sami poti pa so postavili več tabel na katerih so opisi nekaterih zanimivejših detajlov na sami poti. Prav tako so takšne table obesili na gasilski dom in na župnjišče, kjer sta na steni praskanki našega kiparja Petra Jovanoviča.

 

Obeležje Meteorita Javorje (delo Jožeta Tavčarja)

 

Le nekaj metrov čez cesto se nam na veliki tabli Meteorit "sam" predstavi 

in nas usmeri na pot

  Lepo in sončno jutro je napovedovalo lep dan. Ob desetih smo se zbrali na parkirišču pod šolo ob obeležju Meteorita Javorje, kjer se pot začne in je prvi znak na katerem nam maskota meteoritek kaže smer. Vseh pohodnilov je bilo okoli 120. Naši vodiči v rdečih kapicah so na kratko povedali na kakšno pot se bomo podali in nas povabili, da jim sledimo. Še prej so se morale tri družine javiti, da bodo na poti tekmovale v različnih nalogah. 

 

Pri gasilskem domu

 

 

Najditelj Mirko Štibelj razlaga, kako je našel meteorit

 

Repliko je bilo možno tudi videti in potežkati, 

saj je prav toliko težka kot pravi meteorit

   Najprej smo odšli do gasilskega doma, kjer je praskanka sv. Florijana, delo Petra Jovanoviča, ki so nam jo otroci predstavili. Nato smo se vrnili nazaj in proti Darmutovi domačiji. Tu je Mirko Štibelj - najditelj meteorita na kratko povedal kako ga je našel. Sledila je manjša pogostitev s piškoti in kavo in kmalu smo nadaljevali pot, ki je označena s posebnimi "markacijami".

 

 

Mimo skale Za Pečjo

 

Na levem robu slike farna cerkev sv. Tilna in vas Javorje

Še malo in bomo prišli do gozda

  Še prejšnji dan je močno deževalo in pot je bila na nekaterih delih precej blatna, a otrok to sploh ni motilo. Še manj, da bi se ozirali na luže in blato, a pohod je pohod, neglede na razmere. Pot nas je peljala mimo velike skale Za Pečjo in naprej po lepih kolovoznih poteh, kjer se je razprostiral razgled na dolino in nazaj na Javorje.

 

Mimo dveh starih tepk, o katerih mi je oče povedal, da jih je imel "zgovarjene" (da sta njegovi do smrti) njegov stari oče Frence (rodil se je l.1873) da bo lahko, ko bo star nanje splezal, saj sta zelo priročni, ker rasteta precej postrani. Kar pomeni, da sta bili že pred stotimi leti precej podobne rasti. Oče pravi, da sta lahko stari že preko dvesto let.

 

 Preko travnikov in mimo tepk, ki tam rastejo še iz časa cesarice Marije Terezije, smo prišli do gozda Na Požari. Že takoj na začetku smo se ustavili ob novi tabli, ki označuje hudournik Ježa. Malo više je prav po zaslugi zadnjega deževja precej vode teklo čez približno osem metrov visok slap Ježa. Otroci so tu nabrali manjše kamenjčke.

 

Tabla ob hudourniku Ježa

 

Slap Ježa

 Nadaljevali smo pot mimo še vidnih ostankov lazov, kjer so včasih imeli bajtarji v najemu njivice. Skoraj po ravnini smo hodili vse do Ještinucove jase na najbolj oddaljenem delu našega pohoda. Tu pa so naše tri družine dobile prvo nalogo; narediti so morale lok, in s puščico streljati v tarčo v sredini katere je bil napis Javorje. Domiselna ponazoritev tega, da je naš Meteorit Javorje zadel naš kraj. 

 

 

Prva naloga za družine: izdelati lok....

 

....ni bila lahka,

 

z njim zadeti tarčo....

 

 .....

 

....skorajda še težje.

 

Matevž hod Huud :-)

 

Tarčo je pa le zadel

 

Ati je delil bombone

  Ko smo dobili zmagovalca prve tekme smo šli naprej. Do najdišča meteorita, kjer so lahko otroci s kamenjčki ciljali tarčo v obliki zemlje, kjer je bila na mestu Slovenije luknjica. Tudi tu je postavljena nova tabla.

 

Proti najdišču

 

Otroci so ciljali tarčo s kamenjčki

 Počasi smo se po rahlem klančku dvihnili proti cesti. Na sedlu so otroci tekmovalne tri družine spet povabili k tekmi. Tokrat je bil to kviz. Vprašanja so bila zelo različna in nanje so odgovore poznali le domačini in še tu se je včasih malo zalomilo. A ob skupni pomoči smo se verjetno vsi naučili česa novega. Ta del tekmovanja mi je bil zelo všeč in upam, da se tak kviz obdrži tudi vnaprej. Saj menim, da bi o svojem kraju morali vsi več vedeti.

 

Naš nasledni cilj so tiste prve hiše, ki se vidijo- par Barbarč

 

 Zelo zanimiv pogled na Cerkev v Javorjah in v ozadju zasneženi griči Trnovskega gozda, (ki se ne vidijo vedno)

  Po cesti smo lepo v koloni sledili oznakam in prišli do Breca, kejr smo zavili osrto desno v breg in proti Barbarču. Še prej nas je sredi klanca ustavil (tako kot že lani in morda bo tudi to postala tradicija ;-) ) Kreku Janez s šilcem domačega. 

 

Kreku Janez 

- ja nič, drugič na drugem pohodu, kar pomeni, da se mora ta postaja obdržati ;-)

  Pri Barbarč so otroci povedali, da se je tu rodil Luka Jeran duhovnik, pesnik, pisatelj, časnikar, misijonar in velik dobrotnik in zaščitnik študentov in maldine.  Letos jeseni bomo praznovali 200 letnico njegovega rojstva (in mogoče takrat napišem kaj več o njem)

 

Rojstna hiša moje mami stoji na mestu,

 kjer je stala hiša v kateri se je rodil Luka Jeran

 

Na tej hiši je plošča, ki so jo le nekaj mesecev po Jeranovi smrti  

postavili njegovi sledilci in dijaki

  Na najvišji točki pohoda pa nas je pričakalo pravo malo presenečenje v obliki male hišice - knjižnice, ki jo je naredil Simon Demšar, v kateri so knjige, ki jih obiskovalec lahko vzame v roke in jih na klopici prebere ali prelista. Knjige o velikih možeh, ki so se rodili v naših vaseh, knjiga Ivana Tavčarja-Cvetje v Jeseni, ki je to povest postavil prav v naše kraje, zvezek Utrinki s Starega vrha.....Najbolje, da greste in pogledate sami.

 

Lična hišica v kateri so knjige (delo Simona Demšarja)

 stoji na najvišji točki pohoda

 

Tudi tu so nam učenci razložili pomen in namen hišice

 Ker je na vrhu rahlo pihalo, smo kar hitro zavili nazaj po stezi v Javorje. Šli smo mimo najstarejše hiše in hleva v Javorjah, kjer sedaj nihče več ne živi, mimo Kamnarja in naprej skozi vas. Otroci so nas peljali še na Grič do župnjišča, kjer smo si ogledali še drugo praskanko Petra Jovanoviča.

 

Spustili smo se v vas

 

Mimo šole

 

Do župnjišča na Griču, kjer je na steni praskanka z motivom Emaus, 

delo Petra Jovanoviča

  Mimo gostilne Blegoš smo se vrnili nazaj proti šoli in na igrišču ob šoli je sledilo še zadnje tekmovanje za družine: vlečenje vrvi. Ko smo dobili zmagovalca je sledila podelitev nagrad in pogostitev. Odlična ocvirkovica in čokoladni, potičkam podobni zvitki, tudi te sem poizkusila in bili so zelo dobri. Nekaj pa je k dobremu teku sigurno prispeval tudi pohod. Malce smo se še podružili, pokomentirali ves pohod in odšli domov.

 

Družine so tekmovale še v zadni disciplini - vlečenje vrvi

 

Borbe so bile težke in napete

 

Razglasitev in podelitev nagrad

 

Ocvirkovica

 

Pogostitev na koncu

  Učenci Turističnega krožka in njihove mentorice, so me zelo prijetno presenetili saj, glede na to, kar so že lani pokazali na tem pohodu, nisem verjela, da lahko takšno pot še tako zelo nadgradijo in komal čakam pohoda naslednje leto, da vidim, kaj nam bodo pripravili.

  Ta pohod je dolg le štiri kilometre in primeren za prav vse pohodnike, saj je bilo z nami kar precej malih otrok in tudi dedkov in babic. Na poti se da videti ogromno lepih stvari in naša naloga je, da to pokažemo drugim - otrokom in vedno bolj opažam, da niti odrasli ne znajo gledati narave in zgrešijo marsikatero lepo stvar. Najbrž sem včeraj samo jaz videla srnjaka, ki se nas je takoj ko smo prišli v gozd ustrašil in zbežal med drevje, da so visoko nad nami vrane napadale orla.....

 

Nečakinja Ajda je v svojo knjižico,

 kamor beleži pohode, dobila tudi štempiljko

 

Ajda in njen ata (ali ata in njegova Ajda)

 

Ata in Lucija, že zjutraj pred pohodom 

preučujeta zgibanko in pot po kateri bomo šli

 

In ker Lucija zdaj pot pozna jo mora razložiti tudi teti Anici

  Zahvalila bi se rada vsem, ki so prispevali za ta lep dan: otrokom Turističnega kroška PŠ Javorje in njihovim učiteljicam in učitelju. Turističnemu društvu Stari vrh, Šturm Janezu, vsem ostalim, ki so kakor koli pripomogli za ureditev poti in izvedbo pohoda,   Zamudovi Majdi in Gostilni Blegoš za pogostitev na igrišču ob šoli in moji mami za pogostitev pri nas doma. (Mami, hvala) (vem, da sem najbrž koga pozabila....naj mi oprosti)

(Dodala bi le še eno stvar. Ker je to pohod na katerem je veliko otrok, sva tako letos, kakor že lani z očetom imela s sabo bombone, ki sva jih razdelila otrokom. Ponovila se je lanska zgodba.......papirčki po tleh. Naslednjič bombonov pač ne bo več. No mogoče drugo leto še, ohranjam upanje, da se otroci vendarle naučijo, da se papirčki spravijo v žepe :-) )