Cerknica - Rakitna ali Kako sem umirala po koščkih

 Premišljevala sem, kaj naj napišem o današnji rundi. Lahko bi napisala le: Umrla sem, skoraj. A bom vseeno opisala mojo agonijo, zato, da sama ne pozabim. In morda, da še kdo vidi, da kolesarjenje ni samo uživancija.

 Današnja runda me je prizemljila tako, kot že dolgo ne nobena stvar. To, da se z glavo skozi zid ne da, vem. A sem danes v zid naredila vsaj veliko luknjo, če drugega ne. Uglavnem....tako zelo trpela nisem na kolesu še nikoli. Kriva pa sem povsem sama. Saj se že nekaj časa nisem počutila čisto sto procentno.

  Za praznik Velikega Šmarna je bilo rečeno, da bomo naredili eno malce težjo rundo. In, ker do pred tremi dnevi ni nihče razpisal nič, sem sama povabila na rundo, ki sem jo že dlje časa želela odpeljati. Zapeljali naj bi se iz Škofje Loke in čez Žiri in Logatec proti Cerknici in nato preko Rakitne nazaj na Vrhniko in domov. Igor je rekel, da pretiravam. A sama vem, da sem sposobna prevoziti tako rundo, saj ne bi bila prvič. In res sem se veselila.

  Zjutraj, ko sem se pripeljala na Štenge, sta bila tam le Tatjana in Seba. Uredu, bomo šli pa sami. Pri Kajbetu na parkirišču nas je ustavil Jaka, ker je malce prepozno videl razpisano rundo, petnajst minut pred zborom na Štengah, je kar z avtom pridrvel do Kajbeta in nas tam ustavil, da se je pripravil in smo nadaljevali pot. V Poljanah sta nasproti pripeljala še Mrakova. V lepem tempu smo nadaljevali proti Žirem in v Rovte. Že tu se mi je zdelo, da ni tako kot bi moralo biti. Saj sem vedno precej zadaj, toliko pa spet ne. Spust v Logatec in nadaljevanje mimo lepih vasic, malo gor malo dol do Cerknice. Noge se pa kar niso vrtele. 

 

  Nato pa vzpon na Rakitno. Lep vzpon nikjer ne prestrm. Res lepo. Razgledi na Javornike, na Slivnico. Cesta pelje skozi lepe notranjske gozdove v katerih je podrast večinoma travnata in je res lepo. Ob cesti pa ciklam, toliko da je prav dišalo.

 

 

   Meni se je pa začelo dogajati to, kar se mi ni še nikdar do zdaj. Pravijo pa, da se tudi velikim to kdaj zgodi ;-). Noge se niso hotele več vrteti. Mehke, neubogljive. Ne, to niso moje. In ko se mi je po parih ovinkih začelo megliti in temniti pred očmi in so kamenčki na cesti začeli plesati čudne kroge, še roke so postale mehke, po telesu pa sem dobila kurjo polt, sem sklenila, da je čas, da malo počijem. Stopila sem s kolesa in noge so mi odpovedale. Sedla sem v senco in se počasi sestavljala, saj sem vedela, da moram naprej. In, ko sem vse tisto kar sem v tem dnevu pojedla, pustila v grmovju, sem nadaljevala pot. Pri studenčku sem natočila mrzle vode, ki me je malo poživila. Ni bilo konca presnetega klanca, ki bi ga v normalnih pogojih lepo pregonila. Danes sem pa bila peklenske muke. Končno vrh in spust do jezera, kjer so me ostali čakali. 

  Spust na Ljubljansko stran proti Borovnici je lep. Cesta je nova in dovoli da se hitrost na nekaterih odcepih približa moji zgornji meji. Na Vrhniko smo šli mimo Borovnice in muzeja Bistra. Ves čas sem pa v glavi imela misel, da me čaka še en vzpon. Vzpon iz Horjula na Suhi Dol. Počutila sem se pa zares bedno. In prvič sem odstopila. Klicala sem Igorja, ki je bil doma, če me pride iskat.

Vendar mi Seba ni dovolil obupati, za kar sem mu danes res hvaležna. Vso pot iz Horjula do Suhega Dola je vozil z mano, na zadnjem vzponu pa še Matjaž. Če bi ostala sama, bi se vsedla ob cesto v prvo senco in izjokala ves svoj bes na sebe in na mojo trmo, tako pa si nisem upala, niti si nisem dovolila obupati. Na vrhu so me vsi čakali in Jaka je rekel, da dokler še sedim na kolesu in gonim ni hudega. Če bi šla bosa ob kolesu potem bi bilo pa res hudo. Spravil me je v smeh in mi malo dvignil moralo.

 

 

  Spustili smo se v dolino in med spustom sem srečala Igorja, počakala sem ga pri studenčku, naložila sva kolo in se zapeljala v Gorenjo vas k Mrakovima, ki sta povabila na pivo.

  Runda se je končala lepo v veselem vzdušju, tudi kasneje na terasi pri Tatjani in Sebotu. 

  To je bil ena najtežjih rund, kar sem jih prevozila. Pa sem že petnajst let na kolesu, z gorcem po hribih, ko sem nosila svoje štirinjast kiogramsko kolo in ga rinila med skale in na vrhove. Niti maraton Franja se ne more primerjati s tem včeraj.

  Šola je pa bila dobra, to pa. Spoznala sem, da imam okoli sebe par ljudi, ki me ne bi pustili kar tako na cedilu. In pa predvsem to, da je včasih bolje odnehati do časa, kakor trmariti naprej. Vseeno bi bilo, če bi že na Rovtah obrnila in ostalim pustila, da naredijo lepo rundo.

Še enkrat pa hvala vsem, za vse na včerajšnji rundi.

Še to: tole rundo sigurno ponovim, ker je lepo, ker je tam, kjer se redko vozim in KER MI JE DOLŽNA !

Pod Košuto

 

Jutro je bilo hladno in oblačno. Skoraj celo noč je deževalo, a je bila napoved za novi dan obetavna. Naj bi se zjasnilo. Ko sva se peljala proti Kranju, so se čez Kamniške hribe vlekle megle, a sonce se je že trudilo predreti oblake. Pridružila se nama je tudi Katja in skupaj smo se odpeljali v Tržič, kjer smo parkirali avto in se naprej v Dolžanovo sotesko podali na kolesih.

 

 

Že kmalu, ko smo zapeljali v sotesko, nas je ustavil semafor in kasneje zapora ceste, a so nas cestni delavci prijazno spustili mimo. Za nami so sicer spustili še nekaj avtomobilov. Najbrž so bili domačini iz Jelendola, ker je bilo kasneje ob grizenju klancev proti Šiji prav dobro občutiti, da je cesta uradno zaprta. Saj sta nas na vsej poti prehitela le dva avtomobila.

 Do Jelendola smo se peljali po asfaltirani cesti. Od tu naprej pa makadam. Najprej se je komaj opazno vspenjal, v Medvodju pa smo zavili v levo proti planinam pod Košuto in že kar kmalu zagrizli v resne makadamske klance. Igor in Katja sta mi hitro pobegnila naprej, a sta me više pri vikendu Katjinega prijatelja počakala. Cesta se je tu poravnala in klanec je malo popustil. Ravno toliko, da sem imela čas gledati še okoli sebe in sem se kmalu morala ustaviti, saj sem v bregu nad cesto opazila lisičke.

Gozd se je vse bolj redčil in občutiti je bilo vedno močnejši veter, ki se je zelo hitro krepil. Nekaj časa je bilo prav prijetno, saj nas je prijetno hladil, a vedno više, ko smo bili, vedno bolj hladno je bilo. In, ko smo prišli iz gozda na planino Pungrat, kjer ni več gozda in se odpre čudovit pogled na vrhove Košute, smo si morali obleči vetrovke, čeprav nas je čakalo še kar nekaj klanca. Tu pa je bil veter tako močan, da je naju s Katjo hkrati sunek vrgel s kolesa in sva v zadnji klanec nadaljevali peš. Na vrhu, ko sva spet sedli na kolesa je bil tako močan veter v hrbet, da naju je v rahel klanec kar sam potiskal in nama sploh ni bilo potrebno goniti. Krave pa so se mirno pasle okoli nas in se niso pustile motiti.

Mimo planine Šija smo se zapeljali  naprej do Kofc, kjer smo se skrili v zavetrni kot in najprej naročili smrekovčka, ki je bil res dober in nam je, vsem prepihanim, res dobro del. Malo kasneje sva s Katjo naročili še joto. Odlična. 

Nazaj v dolino smo se vračali mimo kmetije Matizovec in pot ali bolje rečeno, traktorska vlaka do kmetije je res adrenalinska. Katja se je pogumno spopadla z njo, čeprav nima izkušenj s podobnimi spusti, meni je pa spet veselje vzela sprednja zavora, ki je sploh ni bilo.Premalo olja...ali nekaj takega..

Od kmetije naprej je še nekaj časa makadam in nato smo se po asfaltu pripeljali v Podljubelj in nato v Tržič.

 

Jutro v Tržiču

 

Zapora na cesti v Dolžanovo sotesko

 

 

  

Dvorec in spominska obeležja baronu Borbnu, ki je imel v lasti 3600 hektarjev gozda na področju Košute in je v Jelendolu imel gradič. Bil je pravnik in gozdar. V kraj je pripeljal ozkotirno gozdno železnico za spravilo lesa in je zaposloval do 400 ljudi. Bil je pobudnik in glavni "krivec" za elektrifikacijo Tržiča. V začetku vojne je bil izgnan.

  

  

Vseskozi ob vzpenjanju so nas spremljali potoki in izvirčki

 

Na planini Pungrat

  

 

  

Planšarija na planini Pungrat

   

 Planina Šija

 

 

 

Emmm, a mi bo kaj naredila!!

 

Levo Dobrča, desno Begunjščica

  

Koča na planini Kofce

 

 

 

Katja se trudi, sploh ne slabo za prvič

Kako zelo rada kolesarim ni potrebno, da spet razlagam. Vendar sem danes veliko časa na poti premlevala, kaj imam raje: cestno ali takole MTB kolesarjenje.  In na koncu vedno pridem do istega zaključka: oboje. Ne morem reči, kaj mi je ljubše..niti ne morem reči, kaj je laže ali težje. Vsekakor pa vem, da se bom pogosteje, kot do zdaj, odpravila v gozd in v hribe. Torej na MTB.

Dom v Tamarju - lepo turistično

 

 Zadnji dopustniški dan sva se odločila , da greva na Gorenjsko. V Kranjsko Goro. Na kavo, pivo, sladoled, malo "pošetkat"...... Zakaj ne bi s sabo vzela koles? Cestno, gorsko?

 Odločila sva se za gorska, da se bova samo malo zapeljala po Kranjski Gori in morda malo po kolesarski stezi proti Italiji.

 Ko sva parkirala avto v Kranjski Gori sem bila res presenečena nad ogromno množico kolesarjev, ki so se vozili sem in tja po mestu (saj je Kr. Gora mesto, ali kako??) Skoraj tako, kot pred startom Juriša na Vršič, le da so bili kolesarji vseh mogočih vrst. Od mamic in očkov s prikolicami in sedežki, do elekrtičnih koles, specijalk, ponijev, vseh mogočih treking koles, do res hudih povnovzmetenih s kolesarji, obloženimi s čeladami, ščitniki za noge in hrbet. Slednji so se podali na progo, ki je namenjena DH spustom. To bi bilo zanimivo enkrat iti preizkusiti.

 Zapeljala sva se po kolesarski  stezi proti Ratečam. Na križišču, kjer steza prečka cesto, ki pelje v Tamar sva se ustavila.Kaj če bi se zapeljala v Tamar..? Ja, greva gor. Že pozimi, ko v teh koncih tečeva na smučeh, je proga v Tamar ena najlepših.

 

 

  

 Mimo na novo zgrajenega Nordijskega centra v Planici, in nato še naprej v dolino pod Poncami, kjer nas prav na koncu prijazno sprejme Dom v Tamarju. Do sem sicer ni daleč, je pa nekaj prav nemarnih klancev, ki poleg naklona še bolj utrudijo s slabo podlago. A kot sem rekla, do doma je iz Planice le dobre 3 kilometre. 

 

 

 Pri domu sva se malo ustavila in kljub temu, da imajo res precej veliko kulinarično ponudbo za takšno malo postojanko, sva le nekaj popila in se, preden sva se spustila nazaj proti dolini, ustavila še pri slapu Nadiže. To je majhen a lep slap, kjer kasnejša Sava Dolinka prvič pride na dan. Potok, ki se nabira ob vznožju slapa, že po dvestotih metrih ponikne in se kasneje pokaže na plano pri Ratečah, kot vsem poznani in splošno veljavni izvir Save Dolinke - Zelenci. 

 Ko sva se vračala, sva želela iti še na kavo v zadnjo gostilno tik pred bivšo mejo z Italijo, k Sokliču (nekdanji član tekaške reprezentance) a se iz kolesarske steze, ki pelje le dobrih sto metrov mimo, ne da priti. Zato sva se zapeljala čez vas Rateče in nazaj v Kranjsko Goro in tam spila kavo. 

 

 

 Na poti domov sva se ustavila še na kosilu v Lovskem domu v Žirovnici. Kdor ima rad velike porcije mu priporočam.  

  Še tole. Tale medo je v kletki pri omenjenem gostišču. Morda ni imel druge možnosti za preživetje. Ni mi všeč če imajo živali tako omejen prostor. A upam, da lovci že vejo zakaj.....

Blegoš

 

 Že skoraj eno leto nisem bila peš na Blegošu in skrajni čas je bil, da spet grem. Pa tudi po enem tednu počitka (lenobe) se je bilo treba spet spraviti malo v pogon.  Že pred dnevi sva se z Ido dogovorili da pridem zjutraj v Javorje in da gre z mano. 

  Ob pol šestih me je že čakala v Javorjah pred hišo. Na Črnem Kalu sva bili prvi in ko sva se začeli vspenjati po grebenu proti vrhu, je bilo v gozdu še malo temačno in kar precej hladno.  Vendar je hlad prav prijal na vso vročino v teh dneh. Steza najprej pelje skozi smrekov gozd in po dobrih dvajsetih minutah, ko pridemo zares na greben se smreke začnejo umikati bukvam. Pot po grebenu je meni najljubša. Resda se kar postavi pokonci, a zaradi razgledov in same poti, ki tako lepo pripelje na vrh, grem najraje tu. 

Ko sva prišli do bunkerja je sonce že prijetno grelo v hrbet. Malo sva počili, popili in nadaljevali pot, mimo spomenika nesrečnemu planincu in naprej proti vrhu . Ko se steza malo poravna in zavije v desno, se vedno redkejše bukve povsem umaknejo posameznim borovcem in nizkim grmom sleča. Prišli sva do električnega pastirja, kjer je bilo treba iti čez. In pravo akrobacijo s palicami sem izvedla, da sem dobila zanko iz žice čez količek in sva čez spodnjo žico le stopili in na drugi strani spet enako "kvačkanje" s palicami da bi zanko nasnela nazaj. Ida, ki je zadevo le opazovala je potem, ko je videla moj trud, zanko prijela z roko in jo namestila na kol. Jaz se teh pastirjev bojim, ker sem že dvakrat dobro ujela elektriko v roko. In elektrike ne maram. A mi je Ida pokazala, da tista žica s katero sem se jaz trudila, sploh ni bila povezana s pastirjem. Dobro, včasih je dobro, če si problem najprej ogledaš in šele nato ukrepaš.

   Travnata "kapa" Blegoša je v tem času polna raznega cvetja in mehka trava kar sama vabi k počitku. Najprej sva šli do vrha in vpisne knjige, a je veter tako pihal, da sva se spustili malo proti koči in se vsedli v mehko travo. Krave so se pasle na vrhu in naju radovedno gledale, saj sva bili med prvimi, če ne celo prve ta dan na vrhu. Ura je bila le nekaj čez sedmo in bilo je še vedno precej hladno. Veter se je malo umiril in sonce je vsako minuto bolj toplo grelo. Razgledi z vrha Blegoša so res lepi. In če je nebo oprano in jasno, kar je najbolje takoj po dežju, se vidi celo Tržaški zaliv. Tega danes nisva videli, Julijci s Triglavom so bili v oblakih, videl se je Krn, tudi Nanos je bil v megli, Ljubljanska kotlina tudi. Bližnji vrhovi Ratitovca, Sorški vrhovi (Dravh, Lajnar, Slatnik in Možic) Porezen in Črni vrh, pa so ležali pred nama kot na dlani. Črna Prst in spodnji bohinjski hribi so se lepo videli

Pri koči vetra ni bilo in posedeli sva še tu, na soncu in se ogreli. S čajem in ocvirkovico. Dober zajtrk.

 Nekaj pohodnikov je že prišlo mimo. Šli so naprej na vrh ali pa so se spuščali z vrha.

Midve pa sva se odpravili v dolino. Po nekdaj lepi stezi, ki so jo razširili zaradi spravila lesa sva se odpravili na Prvo Ravan. In naprej po cesti proti Črnemu Kalu. Pri spomeniku borcem sva se ustavili, zaradi razgleda v dolino in ko sva pogledali še nazaj v bregove Blegoša sva med skalami opazili še košuto, ki se je pasla. 
 Na Črnam Kalu kjer je bilo zaparkiranih že kar precej avtomobilov. Tu sva zaključili najin pohod.

  

 Najprej mimo visokih smrek

  

Bili sva prepozni za sončni vzhod na vrhu, a tudi na sredi poti je uredu.

Sonce se je pokazalo izza Koprivnika

  

Pri bunkerju je za nama že več kot pol poti

 

 

 

Ratitovec

 

Presneti električni pastir

 

 

 

Planika ali očnica (slikana v koritu pred kočo)

 

Ciklama in Murka

 

Rjasti sleč

 

Tele pa ne poznam. Z Ido sva ji rekli "Blegaški riglčk"

Če kdo ve ime, prosim na j mi pove

 

Samoperka 

 

 Velecvetni naprstec - zelo strupen

 

 Turška lilija 

  

  

 

 

 

 Tudi jagode sva še jedli med potjo

 

 

  Tamle so pa Javorje