torek, 16. avgust 2016

Cerknica - Rakitna ali Kako sem umirala po koščkih

 Premišljevala sem, kaj naj napišem o današnji rundi. Lahko bi napisala le: Umrla sem, skoraj. A bom vseeno opisala mojo agonijo, zato, da sama ne pozabim. In morda, da še kdo vidi, da kolesarjenje ni samo uživancija.

 Današnja runda me je prizemljila tako, kot že dolgo ne nobena stvar. To, da se z glavo skozi zid ne da, vem. A sem danes v zid naredila vsaj veliko luknjo, če drugega ne. Uglavnem....tako zelo trpela nisem na kolesu še nikoli. Kriva pa sem povsem sama. Saj se že nekaj časa nisem počutila čisto sto procentno.
  Za praznik Velikega Šmarna je bilo rečeno, da bomo naredili eno malce težjo rundo. In, ker do pred tremi dnevi ni nihče razpisal nič, sem sama povabila na rundo, ki sem jo že dlje časa želela odpeljati. Zapeljali naj bi se iz Škofje Loke in čez Žiri in Logatec proti Cerknici in nato preko Rakitne nazaj na Vrhniko in domov. Igor je rekel, da pretiravam. A sama vem, da sem sposobna prevoziti tako rundo, saj ne bi bila prvič. In res sem se veselila.
  Zjutraj, ko sem se pripeljala na Štenge, sta bila tam le Tatjana in Seba. Uredu, bomo šli pa sami. Pri Kajbetu na parkirišču nas je ustavil Jaka, ker je malce prepozno videl razpisano rundo, petnajst minut pred zborom na Štengah, je kar z avtom pridrvel do Kajbeta in nas tam ustavil, da se je pripravil in smo nadaljevali pot. V Poljanah sta nasproti pripeljala še Mrakova. V lepem tempu smo nadaljevali proti Žirem in v Rovte. Že tu se mi je zdelo, da ni tako kot bi moralo biti. Saj sem vedno precej zadaj, toliko pa spet ne. Spust v Logatec in nadaljevanje mimo lepih vasic, malo gor malo dol do Cerknice. Noge se pa kar niso vrtele. 




  Nato pa vzpon na Rakitno. Lep vzpon nikjer ne prestrm. Res lepo. Razgledi na Javornike, na Slivnico. Cesta pelje skozi lepe notranjske gozdove v katerih je podrast večinoma travnata in je res lepo. Ob cesti pa ciklam, toliko da je prav dišalo.






   Meni se je pa začelo dogajati to, kar se mi ni še nikdar do zdaj. Pravijo pa, da se tudi velikim to kdaj zgodi ;-). Noge se niso hotele več vrteti. Mehke, neubogljive. Ne, to niso moje. In ko se mi je po parih ovinkih začelo megliti in temniti pred očmi in so kamenčki na cesti začeli plesati čudne kroge, še roke so postale mehke, po telesu pa sem dobila kurjo polt, sem sklenila, da je čas, da malo počijem. Stopila sem s kolesa in noge so mi odpovedale. Sedla sem v senco in se počasi sestavljala, saj sem vedela, da moram naprej. In, ko sem vse tisto kar sem v tem dnevu pojedla, pustila v grmovju, sem nadaljevala pot. Pri studenčku sem natočila mrzle vode, ki me je malo poživila. Ni bilo konca presnetega klanca, ki bi ga v normalnih pogojih lepo pregonila. Danes sem pa bila peklenske muke. Končno vrh in spust do jezera, kjer so me ostali čakali. 
  Spust na Ljubljansko stran proti Borovnici je lep. Cesta je nova in dovoli da se hitrost na nekaterih odcepih približa moji zgornji meji. Na Vrhniko smo šli mimo Borovnice in muzeja Bistra. Ves čas sem pa v glavi imela misel, da me čaka še en vzpon. Vzpon iz Horjula na Suhi Dol. Počutila sem se pa zares bedno. In prvič sem odstopila. Klicala sem Igorja, ki je bil doma, če me pride iskat.
Vendar mi Seba ni dovolil obupati, za kar sem mu danes res hvaležna. Vso pot iz Horjula do Suhega Dola je vozil z mano, na zadnjem vzponu pa še Matjaž. Če bi ostala sama, bi se vsedla ob cesto v prvo senco in izjokala ves svoj bes na sebe in na mojo trmo, tako pa si nisem upala, niti si nisem dovolila obupati. Na vrhu so me vsi čakali in Jaka je rekel, da dokler še sedim na kolesu in gonim ni hudega. Če bi šla bosa ob kolesu potem bi bilo pa res hudo. Spravil me je v smeh in mi malo dvignil moralo.






  Spustili smo se v dolino in med spustom sem srečala Igorja, počakala sem ga pri studenčku, naložila sva kolo in se zapeljala v Gorenjo vas k Mrakovima, ki sta povabila na pivo.
  Runda se je končala lepo v veselem vzdušju, tudi kasneje na terasi pri Tatjani in Sebotu. 

  To je bil ena najtežjih rund, kar sem jih prevozila. Pa sem že petnajst let na kolesu, z gorcem po hribih, ko sem nosila svoje štirinjast kiogramsko kolo in ga rinila med skale in na vrhove. Niti maraton Franja se ne more primerjati s tem včeraj.
  Šola je pa bila dobra, to pa. Spoznala sem, da imam okoli sebe par ljudi, ki me ne bi pustili kar tako na cedilu. In pa predvsem to, da je včasih bolje odnehati do časa, kakor trmariti naprej. Vseeno bi bilo, če bi že na Rovtah obrnila in ostalim pustila, da naredijo lepo rundo.
Še enkrat pa hvala vsem, za vse na včerajšnji rundi.

Še to: tole rundo sigurno ponovim, ker je lepo, ker je tam, kjer se redko vozim in KER MI JE DOLŽNA !

Ni komentarjev:

Objavite komentar