Pohod s pesmijo s TD Stari vrh

  Tretji letošnji pohod pod okriljem TD Stari vrh je bil Pohod s pesmijo. V načrtu je bilo, da bi se pohoda udeležil tudi Šentjernejski oktet, a jim je nepredvidena okoliščina prekrižala načrt. Čeprav okteta ni bilo z nami je bil pohod vseeno zelo lepo poživljen s pesmijo. Pridružil se nam je prijetelj Primož iz Žužmberka in nam s svojim lepim glasom in ogromnim repertoarjem lepih slovenskih popevk in narodnozabavnih pesmi popestril pohod. Vsake toliko časa smo mu malo ppomagali tudi drugi. Za druge pesmi so poskrbele ptice in murenčki katerih napevi so nas spremljali na vsej poti. (Upam, da so jih slišali tudi drugi pohodniki).

  

 

  Pohod se je tokrat začel izpred gostilne Blegoš v Javorjah, kjer smo se vsi vpisali, predsednik TD Stari vrh Tomaž, nam je namenil še nekaj besed in nam zaželel srečno pot. Nato smo se odpravili proti Darmutuvi domačiji. 

 

Skupinska slika vseh pohodnikov pred gostilno Blegoš 

 

 

 

   Tu smo si lahko ogledali repliko meteorita, se posladkali s pecivom mame Marjetke in se okrepili z dobrim domačim jegermajstrom in šnopčkom. Pot smo nadaljevali proti Zavolčku, po poljskih poteh in preko lepih travnikov. Tam čez, čez dolino smo videli naš najbolj oddaljeni del poti - vrh Gabrške gore in cerkvico malce skrito med smrekami. Vse do gozda smo hodili po isti poti kakor pred mesecem na Meteoritkovem pohodu. Ob hudourniku Ježa pa smo zavili navzdol na Potnak (V zapisu bom uporabljala domača ledinska imena)

 

 

 

 

Organizator pohoda Janez, za njim pa Gabrška gora 

 

 

 

 Hudournik Ježa

  Po traktorski poti skozi Potnak smo prišli v Kačji grad, kjer je bilo nekoč ogromno kač. Tu nas je čakala majhna ovira. Pot, ali že bolj steza gre preko hudournika, ki vsako leto odnese del kamenja s sabo. Moj oče je pred leti že sam skopal stezo preko hudournika, a brez pomena, saj jo zimska zmrzal in spomladanski dež  vedno znova odnese.  

 

 

 

 

Malce bolj neroden prehod preko hudournika, a smo vsi lepo prišli čez. 

 

  Pot smo nadaljevali čez Božiču grič, ves čas po gozdu do večje traktorske poti, ki pelje navzdol v Podpreval, navzgor kamor smo šli mi, pa na Pardole. Cesta je bila zaradi vleke lesa zelo blatna in razrita. Na Pardolah smo prišli na staro vojaško cesto, ki pelje iz Podpulfrce vse do Blegoša. Po tej cesti smo šli le kakih dvesto metrov in se zbrali na križišču, kjer se cesta odcepi proti Gabrški gori. Janez je iz nahrbtnika potegnil domače žganje in ga razdelil med pohodniki. Ko smo se zbrali vsi, smo zavili proti Krevlucu in takoj v gozd na traktorsko pot v Pouhuc in naprej do zgornjega Rovta.

 

 

 

 

Malo smo postali in skupaj s Primožem zapeli ter nadaljevali pot 

 

 

Na zdravje !!

 

Da bom vsaj na eni sliki še jaz  in sestra Ida

 

 

Eden najlepših pogledov na Javorje  

 

 

Četena ravan 

 

 

 

Krava in teliček tibetanskega goveda  

( so me opozorili, da je tole škotsko govedo, se opravičujem govedu,

 ker sem ga prestavila tako daleč od domovine :-) )

 

Takoj za ograjo pašnika je rastel tale jurček, malce proč pa še en manjši 

 

 

Med drevjem se nam je pokazala vasica Mlaka

 

 

 

Stara domačija  

 

Jutri 20 maja je dan čebelarjev in čebel.

Tudi te smo srečali - čebele v čisto novih panjih. 

 

Znamenje ob hiši 

 

Milan je že od daleč zagledal tegale lepotca visoko v grivi..... 

 

.......in se seveda tudi potrudil priti do njega. 

 

  V Rovtu smo stopili na asfaltirano cesto, ki pelje čez Gabrško goro in kar nekaj časa šli po njej. Vse do vrha, no do sedla, kjer se cesta prevesi na drugo stran. Tam smo spet zavili v gozd na stezo in po nekaj sto metrih hoje zagledali lepo malo cerkvico, kamor smo bili namenjeni. 

 

 

 

 

 

 

  Cerkev sv. Primoža in Felicijana je ena od šestih podružničnih cerkva poljanske župnije in obenem najstarejša. Prvič je omenjena v urbarju Loškega gospostva leta 1501. Zavetnika Primož in Felicijan sta bila brata, mučena (obglavljena). Upodobljena sta z levom ali medvedom, ki naj bi postala pohlevna, ko ju je sodnik spustil nadnju, da naj bi ju raztrgala. Cerkev je zelo lepo obnovljena. Oltarji so restavrirani, tudi križev pot je obnovljen. 

  

 

 

 

Slikala sem le to postajo: Veronika poda jezusu prt 

 

 

 

 

 

Nadaljevali smo pot naprej mimo Mežnarja, kejr stoji nova kapelica z zelo lepimi vitraži in fresko. 

 

 

Med potjo do Pešarja smo srečali še tole zanimivo dekliščino 

  Pri Pešarju so nas že čakali z malico. Kruh, zaseka in klobasa. Zelo okusno. Bili pa smo najbrž tudi že malo lačni. Po malici smo spili še kavo. Pred hišo spet s Primožem zapeli par pesmi. Harmonikaš (žal ga ne poznam) in Primož na orglicah sta jih tudi skupaj nekaj zaigrala.

 

 

 

 

Po skoraj uro dolgemu postanku smo se odpravili naprej. No, navzgor proti vrhu Gabrške gore. Sam vrh 963m visok, smo sicer obšli malo niže, je pa po grebenu speljana lepa steza, ki pelje vse do Vrhovca, a smo jo malo prej zapustili in zavili v leva in navzdol in po traktorski vlaki prišli nazaj na Pardole. Na kraj, kjer smo prej zavili proti Krevlucu.

 

 

Pogled na Poljane

 

 

 

 

 

Lepe, visoke...

 

 

 

Vmes smo naredili par korakov iz poti in si ogledali krmišče, o katerem nam bo pa lovec Lado povedal kaj več na Lovskem pohodu.

 

Naša pot se je obrnila nazaj proti Javorjam, Lahko bi šli kar po asfaltu, a smo zavili na markirano stezico, ki na Poklajnum zavije v gozd in se kar pošteno dvigne. Pri križu na Prevalu smo se zbrali in se po stezi odpravili proti Zaklančarju.

 

 

 

 

Naš pevec Primož iz Žužmberka 

 

 

Ne povem kje so bile, mmmm

 

Pomladnega cvetja je bilo vse polno 

 

Vračamo se nazaj proti Javorjam

 

 

Ko smo prišli do Javor smo zavili na stezo pod Rozinam in skozi vas ter mimo šole prišli nazaj na naše izhodišče v gostilno Blegoš. Tu nas je pričakalo kosilo in trije poskočni  fantje s harmoniko, kitaro in berdo. Zelo, zelo dobra glasba. Z njimi smo zapeli, nekateri zaplesali in se počasi odpravili domov.

 

 

 

 

 

 

Še en lep pohod z lepimi razgledi, dobro družbo in super organizacijo. Vidimo se na naslednjem pohodu 25.junija, na Dan državnosti, ko bomo iz Javor šli na Malenski vrh (Goro) in naprej v Žetino do Andrejona. Upajmo le na boljše vreme kakor lani.  

Se vidimo, lepo bo!

Preko Lubnika peš v Javorje

  V Javorjah bo to soboto eden od pohodov, ki jih organizira TD Stari vrh.  Odločila sem se, da grem v Javorje že kar v petek in sicer peš in se spotoma še vpišem na Lubniku. Da pa mi nebi bilo dolgčas sem povabila še Anico, ki se je tudi imela namen udeležiti sobotnega pohoda. Anica je bila seveda takoj za, Frenk pa je obljubil, da naju pride v soboto iskat. 

 

Prav kičasto vreme (v tej smeri)

 V petek je Frenk pripeljal Anico do mene in okoli tretje ure sva se odpravili proti Lubniku. Dokaj jasno nebo z lepimi kopastimi oblaki in malce manj lepo črnino med Lubnikom in Križno goro naju ni odvrnilo od pohoda. Plohe in nevihte, ki so bile napovedane za popoldne naju bodo seveda obšle. Pa ravno naju.

  Šli sva po Vincarski grapi in nato na stezo na Kobilo. Nadaljevali po verjetno najbolj shojeni poti na Lubnik proti Gabrovem. Mimo staje za konje, kjer je bilo nebo že malce manj prijazno. Više, nad Gabrovim pa sva že videli prve zavese dežja nekje nad Poljansko dolino, precej blizu.

 

Tole ni obetavno

 

Dežna zavesa nad dolino

 Tudi grmelo je že. Že prav kmalu sva tudi midve morali poiskati v nahrbtnikih dežnike in pelerine. Stisnili sva se pod bukev in čakali da kratkotrajna ploha gre mimo. Kratkotrajna ploha je trajala krepke pol ure in ko sva nadaljevali pot, sva še nekaj časa hodili  z dežniki. 

 

Vedriva

 

Nekaj se sveti

Na vrh sva prišli že v povsem vedrem vremenu in niti z drevja ni več padalo, saj je vetrer parkrat močno zapihal. Spili sva čaj in kar hitro nadaljevali pot. Vmes naju je klical moj ati, če naju pride z avtom iskat. Seveda ne. Bova že primleli do Javor, saj je dež ponehal.  

 

Na poti z vrha naju je že 

obsijalo sonce

 

Ovčke pri Zalubnikarju

 

Divja šmarnica

 

Dingo

 

Kozica sredi ceste

 

Javorje

 

Dolina po dežju

  Po vojaški cesti sva nato dokaj hitro prišli do Pardol, kjer nama je nasproti prišla sestra Ida z Dingotom. Skupaj smo šli domov. V Javorje.

Barbariga Bejbe 2018

  Nisem imela namena opisovati kako smo preživele vikend Darja, Katja in jaz. A ob gledanju slik in s slušalkami na ušesih v katerih mi Kemal in Oliver pojeta v duetu sem sklenila, da vseeno na kratko opišem naše tri lepe dneve. 

 

  V treh dneh se zgodi marsikaj in večinoma je vse povezano s kolesom in smehom. Prvi dan smo prišle dokaj pozno v Barbarigo in smo se le nastanile in se šle prijavit k Luckiju. Naslednji dan nas je pričakalo mokro jutro in ko je sonce po nočmnem dežju posušilo ceste smo se odpravile na lepo rundico do Brbana. Ker se nam je zdelo malce premalo smo se spustile v dolino reke Raše in po dolini do Trgeta. Vrnile smo se po isti poti nazaj in rundo zaključile z skoraj 85 kilometri pri Luckiju. Tu smo srečale prijetnega starejšega gospoda, triatlonca, ki je bil v Barbarigi sam. Pridružil se nam je pri peki mesa na žaru in pri klepetu ob večerji. Prijeten sogovornik. Zelo razgledan in zelo načitan. :-)

  Naslednje jutro smo zaradi vsega prebranega gradiva malce teže vstale. Vreme nikakor ni hotelo sodelovati in kmalu se je skozi oblake pokazalo sonce, zato smo morale iti spet na kolo.  Močan veter, ki nam je rundo dodobra popestril, nam je pregnal vse mucke in ko smo se vrnile, smo seveda najprej zavile do Luckija. Po kosilu in počitku smo šle še enkrat na sladoled k Luckiju. 

  Jutro zadnjega dne smo le pozajtrkovale in se počasi odpravile proti domu.   

  Lep vikend, popoln počitek in odlkop od vsega, začinjen z lepimi rundicami po Istri, kjer je cest za poganjanje pedal na pretek. Sigurno ponovimo. 

 

 

 

Prva runda je bila do Brbana in spust v Rašo ter nazaj

 

Mirna reka Raša...

 

Dolina, ki jo je naredila reka

 

Reka se izliva v morje ki je zajedeno globoko v celino

 

Mimo skladišča lesa proti Trgetu 

 

 

Ker smo se spustile 230m v dolino, se je bilo treba še vrniti nazaj

  

Katja na vrhu klanca

 

Pa še jaz

 

Hotela sem slikati ovce a sta me pregnala dva ovčarja

 

Sem jima hotela dati zaveterje

 

Brban 

 

Polje rdeče detelje

 

 

Gospod Andrej in Katja sta kurila žar

 

Jutro naslednjega dne

 

Darja gleda vreme.....

 

.......prav da bo dež :-)

 

Dežja ni bilo, zato smo se šle peljat

 

 

Vodnjan

 

Važna je domišljija.....pa maš (skor) grad

 

Z Darjo študirava pot, Katja se pa afna :-) 

 

Res me zanima, kako tale reč cveti.....

 

Vsega lepga je enkat konc