V Javorjah bo to soboto eden od pohodov, ki jih organizira TD Stari vrh. Odločila sem se, da grem v Javorje že kar v petek in sicer peš in se spotoma še vpišem na Lubniku. Da pa mi nebi bilo dolgčas sem povabila še Anico, ki se je tudi imela namen udeležiti sobotnega pohoda. Anica je bila seveda takoj za, Frenk pa je obljubil, da naju pride v soboto iskat.
Prav kičasto vreme (v tej smeri)
V petek je Frenk pripeljal Anico do mene in okoli tretje ure sva se odpravili proti Lubniku. Dokaj jasno nebo z lepimi kopastimi oblaki in malce manj lepo črnino med Lubnikom in Križno goro naju ni odvrnilo od pohoda. Plohe in nevihte, ki so bile napovedane za popoldne naju bodo seveda obšle. Pa ravno naju.
Šli sva po Vincarski grapi in nato na stezo na Kobilo. Nadaljevali po verjetno najbolj shojeni poti na Lubnik proti Gabrovem. Mimo staje za konje, kjer je bilo nebo že malce manj prijazno. Više, nad Gabrovim pa sva že videli prve zavese dežja nekje nad Poljansko dolino, precej blizu.
Tole ni obetavno
Dežna zavesa nad dolino
Tudi grmelo je že. Že prav kmalu sva tudi midve morali poiskati v nahrbtnikih dežnike in pelerine. Stisnili sva se pod bukev in čakali da kratkotrajna ploha gre mimo. Kratkotrajna ploha je trajala krepke pol ure in ko sva nadaljevali pot, sva še nekaj časa hodili z dežniki.
Vedriva
Nekaj se sveti
Na vrh sva prišli že v povsem vedrem vremenu in niti z drevja ni več padalo, saj je vetrer parkrat močno zapihal. Spili sva čaj in kar hitro nadaljevali pot. Vmes naju je klical moj ati, če naju pride z avtom iskat. Seveda ne. Bova že primleli do Javor, saj je dež ponehal.
Na poti z vrha naju je že
obsijalo sonce
Ovčke pri Zalubnikarju
Divja šmarnica
Dingo
Kozica sredi ceste
Javorje
Dolina po dežju
Po vojaški cesti sva nato dokaj hitro prišli do Pardol, kjer nama je nasproti prišla sestra Ida z Dingotom. Skupaj smo šli domov. V Javorje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar