Mimo Lubnika v Javorje z Ido in Dingom

  Vsako leto grem parkrat peš v Javorje. Običajno že zjutraj in potem me pride Igor iskat z avtom. Zjutraj ne zato, ker bi bil to kakšen dolg pohod, ampak zato, da sem dlje časa potem v Javorjah. Tokrat pa sva se s sestro Ido dogovorili, da greva po službi. Ida je imela ves teden prosto in me je že pred dnevi vprašala če bi šli. Seveda...Le velika količina snega, ki je zapadel v februarju, se je v tem tednu končno začela topiti in malo me je skrbela pot po vojaški cesti, ker nisem verjela, da bi lahko bila splužena. Bilo bi pa precej zoprno, kar nekaj kilometrov gaziti moker sneg.

 

Tale sovica mi je še dodatno polepšala pohod. 

  Z Dingom sta se pripeljala do mene in odpravili smo se proti Lubniku. Sprva zelooo počasi, saj Dingo ni navajen na vse mogoče vonjave, ki so ga motile ob poti. Pustili sva mu veselje in ovohal je vsak kupček snega ob poti. Sneg preko polja je bil moker, a shojen in paziti je bilo treba le na miljonnajst pasjih drekov ki jih pasjeljubci puščajo za svojimi psi (da tudi po travniku je dobro za svojim psom pospraviti drekec, saj je zelo strupen če zaide v krmo za krave) Steza proti Lubniku je lepo shojena, le na nekaterih mestih je prcej gladko in, če bi se tu vračala, bi bile dereze obvezne. (vsaj zame, ki običajno hitro letim na ta zadnjo) Zaradi drsečega snega in ponekod tudi udiranja do kolena, je bila hoja bolj naporna, kot običajno in z Ido sva se odločili, da tokrat ne bova hodili do koče na Lubniku. Šli sva mimo Gabrovega in še naprej po stezi do najvišje točke pohoda, od koder je bilo do vrha le še nekaj minut, a sva se spustili proti Breznici, no proti sedlu, kjer sva na klopici, tam kot običajno, pomalicali. Najbolj lačen je bil seveda Dingo, ki je gladko pomalical pol moje banane, seveda je dobil tudi svoje piškote in vodo. Na sedlu je močno pihal veter, zato sva kar hitro šli naprej. 

 

Dingo in Ida

 

 

 

Danes je tudi Ida imela s sabo fotoaparat in zato bom tudi jaz na nekaj slikah

 

Gabrovo

 

Nekje na istem mestu, moja in Idina slika 

 

  

Na sedlu ob klopici

   Vojaška cesta je bila na moje veselje lepo splužena in le na nekaterih delih malo poledenela. Dingo, ki ga je Ida do tu imela na povodcu in je bil, vsaj meni se je zdelo, vso pot malo žalosten, je tu dobil svobodo. Ida ga je spustila iz povodca. Našel je kol, ki ga nama je nosil in midve sva ga metali naprej in nazaj in vedno ga je šel iskat. Prehodil je sigurno trojno razdaljo. Ves čas pa se je lepo držal naju. 

 

Stara zapuščena domačija

 

Ida 

 

Res sem zadovoljna z njimi, Alpina je zakon

 

Vsepovsod ob poti sva videli take odkopane živalske "luknje" Prejšnji teden, ko je bilo precej pod lediščem so živali iskale hrano 

 

Pogled nazaj na Lubnik 

 

Dingo in njegova palica, ki jo je prenašal kar precej kilometrov

 

Dingo in Ida v akciji

 

Vojaška cesta je lepo "prehodna", mestoma poledenela

 

Kolesarka na ledu je morala kar paziti

 

Sploh ni utrujen, tudi če tako zgleda

 

Na Pardulah

 

Skozi drevje se vidi na Mlako

 

 Tale šoja ( v Javorjah ji pravimo bošoga) ni preživela mraza. Najbrž je na veji zmrznila in padla dol

  

Mimo Podbregarja in hudičovega grička

 Mogoče zato, ker sva šli na pot malce prej, kot se končajo običajni delovni petki morda pa tudi zaradi snega, sva srečali le malo ljudi. Na stezi proti Lubniku le tri, štiri. Na vojaški cesti pa kolesarko in bratranca Andreja in Lejo, ki sta tekla iz Javor na Lubnik. Še ko sva šli skozi vas, nisva srečali skoraj nikogar. Videli sva sovo, ki je spala svoj dnevni spanec. 

 

Gabrška gora 

 

 

Polešica in cerkev Marijinega vnebovzetja na Gori (Malenski vrh)

 

 

Javorje

 

V bregovih, kjer je odlezel sneg so spet pognale trobentice 

 

Japk - divjak

 

Po trej poti bomo pa hodili čez en mesec

 

 

 

 

Pod tem drevesom sem zagledala kupček, ki se je ppremikal, Ida je z njenim (precej dobrim) fotoaparatom slikala lepo sovico

  Doma naju je že čakal Igor. Spili smo kavo in zraven dobre mamine "ta trde" flancate. Ida se je z nama vrnila po avto.

  Kljub temu, da je bilo malo drugače, kot običajno je bilo lepo. Zimski pohod v Javorje, bi lahko rekla, je bil lep in zanimiv ravno zato, ker je bil malce bolj naporen. In ja, na nekaterih mestih je spet ostala za mano luknja. Še dobro da skopni.

 Dogovorili sva se že, da pohod ponoviva, ko snega nebo več in povabiva še koga...Veronika, Erika, Anica?! :-)  

Premierni Zimski tekaški KOLOKA GP

  Da Koloka ne miruje je znano. Najbrž se čez zimo ne obrne nič manj kilometrov kakor čez leto, le da "se trenira na skrivaj". Zato s(m)o spomladi vsi na trnih in čakamo na prve klance, kjer se izkaže, kdo je delal in kdo je imel "zimsko spanje" Običajno sem med temi drugimi, a se ne sekiram, saj kolo vozim za svoj užitek. (Tudi v je..... klance, kjer ni veliko uživancije)

  Letošnja zima je bila vse do konca Januarja bolj skopa s snegom in za meni precej lep šport se je bilo treba zapeljati više, kjer je bil sneg. A končno se nam je poklopilo vreme, sneg, čas, in izpeljali smo Prvi Koloka smučarsko - tekaški GP.

  Zgodnja ura je bila prava izbira in ko smo se pripeljali na Jezersko do koče ob jezeru, tam ni bilo še nikogar. Po obuvanju in pripravah smo se zapeljali na izredno lepo urejene proge.

 Najprej krog za ogrevanje, spoznavanje proge in preizkus smuči. Je materjal dober, je izbrana maža prava.....se je kdo "zamazal". Za ene - kar je, je....drugi, hitro v avto po tekmovalne smučke. Nato zbor na štartu in dogovor o tekmi. Fantje pet krogov, dekleta tri kroge. Z Darjo sva bili takoj istih misli, da je za nas dovolj dva kroga, ker sva bili pač v večini (pa tudi če nebi bili ;-) ) je obveljala najina. Jerneji pa je krog ali dva gor ali dol vseeno. (je že napol profi) Na štartu nas je bilo pet deklet Jerneja, Darja, Sanda, ki je danes sploh prvič stala na smučkah in ji ni šlo slabo, Nada in jaz. Ter enajst fantov (Tomaž, ki je tudi prvič tekel in sploh ne slabo, si je vzel nekaj metrov prednosti :-) )

 

Tri, štiri..zdaj....

Prvi trije: Jure, Žiga in Kordi,  le da so se na cilju zamenjali

 

Ostali niso daleč zadaj.....

 

Darja pravi: ...mrtva, mrtva....

 

Prvi, drugi, tretji

 Štartali smo skupaj in kljub temu, da na delu, ki smo ga določili za tekmo ni pretiranega klanca, mi je srce že prav kmalu delalo na polnih obratih.  

Po končani tekmi so se fantje še zapeljali navzgor v dolino Ravenske Kočne (mimo kmetije Ancelj) Dekleta pa smo naredila le še en krog razpeljave in se odšla v kočo pogret s čajem. Šele po slabi uri so se nam pridružili še fantje.  Sledila je še podrobna analiza in po ugotovitvi, da je GP uspel in da ne sme biti prvi in zadnji smo se odpeljali domov.

 

Tud po treningu je luštno

 

Jezero