Vsako leto grem parkrat peš v Javorje. Običajno že zjutraj in potem me pride Igor iskat z avtom. Zjutraj ne zato, ker bi bil to kakšen dolg pohod, ampak zato, da sem dlje časa potem v Javorjah. Tokrat pa sva se s sestro Ido dogovorili, da greva po službi. Ida je imela ves teden prosto in me je že pred dnevi vprašala če bi šli. Seveda...Le velika količina snega, ki je zapadel v februarju, se je v tem tednu končno začela topiti in malo me je skrbela pot po vojaški cesti, ker nisem verjela, da bi lahko bila splužena. Bilo bi pa precej zoprno, kar nekaj kilometrov gaziti moker sneg.
Tale sovica mi je še dodatno polepšala pohod.
Z Dingom sta se pripeljala do mene in odpravili smo se proti Lubniku. Sprva zelooo počasi, saj Dingo ni navajen na vse mogoče vonjave, ki so ga motile ob poti. Pustili sva mu veselje in ovohal je vsak kupček snega ob poti. Sneg preko polja je bil moker, a shojen in paziti je bilo treba le na miljonnajst pasjih drekov ki jih pasjeljubci puščajo za svojimi psi (da tudi po travniku je dobro za svojim psom pospraviti drekec, saj je zelo strupen če zaide v krmo za krave) Steza proti Lubniku je lepo shojena, le na nekaterih mestih je prcej gladko in, če bi se tu vračala, bi bile dereze obvezne. (vsaj zame, ki običajno hitro letim na ta zadnjo) Zaradi drsečega snega in ponekod tudi udiranja do kolena, je bila hoja bolj naporna, kot običajno in z Ido sva se odločili, da tokrat ne bova hodili do koče na Lubniku. Šli sva mimo Gabrovega in še naprej po stezi do najvišje točke pohoda, od koder je bilo do vrha le še nekaj minut, a sva se spustili proti Breznici, no proti sedlu, kjer sva na klopici, tam kot običajno, pomalicali. Najbolj lačen je bil seveda Dingo, ki je gladko pomalical pol moje banane, seveda je dobil tudi svoje piškote in vodo. Na sedlu je močno pihal veter, zato sva kar hitro šli naprej.
Dingo in Ida
Danes je tudi Ida imela s sabo fotoaparat in zato bom tudi jaz na nekaj slikah
Gabrovo
Nekje na istem mestu, moja in Idina slika
Na sedlu ob klopici
Vojaška cesta je bila na moje veselje lepo splužena in le na nekaterih delih malo poledenela. Dingo, ki ga je Ida do tu imela na povodcu in je bil, vsaj meni se je zdelo, vso pot malo žalosten, je tu dobil svobodo. Ida ga je spustila iz povodca. Našel je kol, ki ga nama je nosil in midve sva ga metali naprej in nazaj in vedno ga je šel iskat. Prehodil je sigurno trojno razdaljo. Ves čas pa se je lepo držal naju.
Stara zapuščena domačija
Ida
Res sem zadovoljna z njimi, Alpina je zakon
Vsepovsod ob poti sva videli take odkopane živalske "luknje" Prejšnji teden, ko je bilo precej pod lediščem so živali iskale hrano
Pogled nazaj na Lubnik
Dingo in njegova palica, ki jo je prenašal kar precej kilometrov
Dingo in Ida v akciji
Vojaška cesta je lepo "prehodna", mestoma poledenela
Kolesarka na ledu je morala kar paziti
Sploh ni utrujen, tudi če tako zgleda
Na Pardulah
Skozi drevje se vidi na Mlako
Tale šoja ( v Javorjah ji pravimo bošoga) ni preživela mraza. Najbrž je na veji zmrznila in padla dol
Mimo Podbregarja in hudičovega grička
Mogoče zato, ker sva šli na pot malce prej, kot se končajo običajni delovni petki morda pa tudi zaradi snega, sva srečali le malo ljudi. Na stezi proti Lubniku le tri, štiri. Na vojaški cesti pa kolesarko in bratranca Andreja in Lejo, ki sta tekla iz Javor na Lubnik. Še ko sva šli skozi vas, nisva srečali skoraj nikogar. Videli sva sovo, ki je spala svoj dnevni spanec.
Gabrška gora
Polešica in cerkev Marijinega vnebovzetja na Gori (Malenski vrh)
Javorje
V bregovih, kjer je odlezel sneg so spet pognale trobentice
Japk - divjak
Po trej poti bomo pa hodili čez en mesec
Pod tem drevesom sem zagledala kupček, ki se je ppremikal, Ida je z njenim (precej dobrim) fotoaparatom slikala lepo sovico
Doma naju je že čakal Igor. Spili smo kavo in zraven dobre mamine "ta trde" flancate. Ida se je z nama vrnila po avto.
Kljub temu, da je bilo malo drugače, kot običajno je bilo lepo. Zimski pohod v Javorje, bi lahko rekla, je bil lep in zanimiv ravno zato, ker je bil malce bolj naporen. In ja, na nekaterih mestih je spet ostala za mano luknja. Še dobro da skopni.
Dogovorili sva se že, da pohod ponoviva, ko snega nebo več in povabiva še koga...Veronika, Erika, Anica?! :-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar