četrtek, 10. avgust 2017

Javorje - Žetina - Javorje

  Kak dan ali dva med dopustom vedno rezerviram za Javorje. Dopust in obisk, no enodnevne počitnice s prenočiščem, sem združila s pobiranjem krompirja, druženjem z nečakinjama, ki sa tudi v Javorjah na počitnicah in pohodom, ki sem ga še morala opraviti, da sem dobila žig. Iz Javor preko Gore, do Žetine, mimo slapa Rancka in skozi Brinje nazaj domov. V načrtu sem imela še, da ga podaljšam na Blegoš.

Moja pot





  Popoldne smo izkopali ves krompir in po večerji - kuhan krompir, sol in mleko (nikjer tako dobro kot v Javorjah) - smo se z nečakinjama prav hitro odpravile v posteljo. Še pravljica in spat. Noč v Javorjah mi je vedno zanimiva, saj je temna in tiha, česar nisem več navajena.  Ko sem se okoli tretje ure zbudila, sem pod oknom zaslišala znano sopihanje. Ko sem čez okno pogledala na, z luno obsijano dvorišče pred hlevom, sta se dva ježa sprehajala in vohljala ob stenah in okoli posod, kjer so zvečer pili mucki. Kar nekaj časa sem ju opazovala, dokler nista odhlačala vsak v svojo smer. Jaz pa spat. 


Zjutraj za Blegošem ni nič lepo kazalo 

   Zbudila sem se, ko se je že naredil dan. Se pripravila, mami mi je dala za malico klobaso in domač kruh, ati pa polno prisrčnico domačega Jagermaistra - za na vrhu Blegoša. Do koče naj bi prikolesaril tudi Igor iz Škofje Loke.  Z mami in atijem smo še popili kavo in že takrat je padlo nekaj kapelj dežja in malce je zagrmelo tam za Blegošem. Nikakor nisem računala na deževen dan, a sem jima rekla, da če bo slabo vreme bom šla le do Žetine in nazaj. Ne bom na vso silo tiščala na Blegoš.


Izhodišče v smeri pohoda

In še iz druge strani

Dolenčice in Gora

Javorska cerkev (pogled nazaj)


  Malo čez sedmo uro sem se odpravila od doma. Izhodišče poti je pri gostilni v Javorjah in zeleno - rumene markacije so me usmerile navzdol proti Dolenčicam. Takoj pod avtobusno postajo sem stopila na travnik, tam, kjer je nekdaj bila dobro shojena steza v Dolenčice. O njej zdaj ni več sledi, zato sem šla kar po travi in prišla niže na cesto. Po cesti še nekaj metrov do novih markacij pri spomeniku Antona Ažbeta in mimo njegove rojstne hiše naprej v smeri cerkvice, ki se je kazala daleč pred mano na Gori. Nekaj besed sva spregovorila z domačinom Janezom, ki se je odpravljal po jutranjih opravkih. Vas Dolenčice je ostala za mano. Po kolovozu sem se počasi dvigovala in vmes utrgala nekaj robidnic, ki pa so bile še zelo kisle. Nekaj krat se je rahlo vlil dež in morala sem odpreti dežnik. Prišla sem do hiše in ostankov starega mlina v Sevnici.


Lepo obnovljena hiša v Sevnici

Ostanki starega mlina

 

Lepa ozka stezica, pod drevesom pa domek od srnice




  Malo kasneje so me markacije usmerile na lepo ozko stezico, ki se je med macesni in travo kar dobro dvigala do ceste, po kateri bi, če bi šla po njej v desno, prišla na Hleviše. Markacije so kazale v levo in malo naprej je stala tabla, ki je sporočala, da je više -čez 20metrov studenček. Seveda sem šla gledat. V flaško sem dotočila res dobro vodo in se spustila nazaj na cesto. Prav kmalu so se markacije zgostile in kazale desno, med drevje v breg. Precej strm klanec in prišla sem do Ta debele smreke. 

Ta debela smreka 462 cm obsega


  Smreke, ki smo jo že, ko sem bila čisto majhna hodili gledat z atijem vedno, ko smo na "Gura" šli k maši. Takrat se je košata krošnja videla že iz zgornje ceste, po kateri se na Goro pride iz Hleviš. Spominjam se, ko smo se postavile okoli nje vse tri sestre Veronika, Erika in jaz in je nismo mogle objeti. Pomagal je ati.  Danes je od smreke ostal le še gromozanski štor, ki bo čez nekaj let tudi razpadel. Škoda, a lubadar je naredil svoje in tudi taka košata in mogočna smreka se mu ni mogla upreti. 
Malo pod cerkvijo

Pogled nazaj na Jaavorje

Mladi vrh, Stari vrh

Od tam sem prišla, tja grem.

Na Goro pripelje tudi Urekova pot, v spomin na znanega radijskega športnega novinarja Staneta Ureka(umrl 1993), ki je rad zahajal sem gor. Vsako leto je na Goro pohod v njegov spomin prvi vikend v oktobru) 


  Malce naprej sem prišla iz gozda na pašnik in prestopila pastirja in preko travnika ter nato po poti prišla na asfaltirano cesto, ki me je pripeljala na Goro do lepe in prenovljene podružnične cerkvice Marijinega vnebovzetja. 

Lepa podružnična cerkev (poljanske fare) 


  Cerkvica mi je zelo všeč, škoda le, da niso ohranili ostalega prostora pred cerkvijo, kjer je bila stara hiša in nekakšen rezervar kamor se je stekala voda iz strehe. Zdaj je na njenem mestu lepa nova hiša, ki pa kar nekako ne "paše" v moj spomin na Goro. Malce proč je lep nov kozolec v katerem je miza in skrinjica z vpisno knjigo. 




V tem kozolčku sem vedrila

In malicala češpe (ja napisala sem češpe, ker v Javorjh so to češpe, pa neč drgač)



  V tem kozolcu sem sedla za mizo in poklicala Igorja. Med tem je začelo precej deževati in ko sva govorila z Igorjem, ki je bil takrat nekje pod Starim vrhom je blizu njega dvakrat precej močno zagrmelo. Bil je že povsem premočen in je vedril pod smreko. Rekel mi je, da bo obrnil in šel nazaj domov, saj ni imelo smisla, da popolnoma moker gre naprej do Blegoša. Tudi jaz sem se odločila, da na Blegoš danes ne grem. Čezenj so se vlekli črni oblaki in za njim je grmelo. Ko se je dež malce umiril sem nadaljevala pot čez Goro in navzdol proti Dolenji Žetini. 
Pot se nadaljuje precej navzdol 
 

Žetina


  Spet sem zašla. Zdelo se mi je, da sem se že dovolj spustila in sem zavila v desno. Ko mi je pot postala znana in sem videla, da bom vsak čas prišla na Hleviše sem obrnila in poiskala markacije, ki so mi pokazale še kar precej spusta do Frtuncove domačije. 



  Tu sem spet srečala lepe  bele rožice, ki so označevale pohodno pot Cvetja v jeseni, ki pelje iz Poljan na Blegoš. Ob zeleno - rumenih markacijah in belo - rumenih rožicah, sem prišla do Dolenje Žetine. V vasi sem srečala g. Jožeta (z ženo Zdeno sta izdelala repliko  Meteorita Javorje, ki je sedaj stoji sredi Javor) in povabil me je na kavo. Ker sem se odločila, da na Blegoš ne grem in sem imela dovolj časa sem se rada odzvala povabilu, saj je pogovor z njima vedno zanimiv.
 Lepa kapelica v izgradnji

 

Tja gor pa drugič (proti Blegošu)



  Po skoraj enournem postanku sem se odpravila naprej, no v breg po poti proti Gorenji Žetini in mimo Miha in Andrejona v smeri Blegoša. Na koncu vasi sem zavile desno med hiše in se usmerila nazaj proti Javorjam. Pod Sokovo hišo do slapa Rancka, ki pa danes ni premogel veliko vode in je le bolj pršel  preko skal. 

Slap Pod Rancka ali Rancka ( saj ne vem kako je prav)




  Mimo slapu sem nadaljevala pot  proti Brinju. Prišla sem do lepe klopice in ker mi je mami dala "ta pravo malco" bi bilo škoda, če bi jo nosila domov. Sedla sem na klopico in s pogledom na dolino med Goro in Blegošem pomalicala četrt klobase in  kos kruha. Ne da bi bila prav posebej lačna, a je bilo vseeno zelo dobro.
Čas za malico

Domače


  Medtem je spet začel padati dež in začelo se je bliskati in grmeti. Odpravila sem se naprej. Dež je spet ponehal.  Pri Korošc sem se ustavila in za trenutek pozdravila sorodnike (moj stari ata je bil tu doma). Nisem se dolgo zadržala, saj so se iz doline spet začele vleči megle in precej se je stemnilo. Ko sem kasneje prišla mimo Brinja do Malna je dež že zelo močno padal. 

Križišče, iz leve sem prišla, desno dol grem, navzgor se gre pa na Koprivnik ( tole je pogled nazaj)

Bohinčev mlin ali -  u Maln - pravimo

 Moj dežnik in resje 



  V Malnu sem se ustavila toliko, da sem natočila vodo in se odžejala in hitro nadaljevala pot proti Muravam in nazaj v Javorje.  V Javorjah sem se ustavila še v gostilni Blegoš, kjer sem dobila žig za opravljeno pot. 

 Gostilna "Blegoš" v Javorjah



  Čeprav nisem prišla na Blegoš, sem prehodila lepo pot, ki je nisem poznala. Zanimiva, razgibana, zelo dobro označena in če se le malo ozremo okoli in si vzamemo čas in včasih za trenutek postojimo, se da videti in slišati ogromno, od zanimivih potočkov in strug ki jih je izdolbla voda, do živali. Videla sem veverico, srno in srnjaka, na razdalji dobrih treh metrov v travi kanjo..... lepo. Po tej poti sigurno nisem šla zadnjič, a nasledni cilj mi je seveda Blegoš. 


Doma
 

ponedeljek, 7. avgust 2017

Pohod Med gorami

  Pod okriljem Turističnega društva Stari vrh se je včeraj na Grebljici odvil že 46. tradicionalni Dan oglarjev. Za našo skupino štiriindvajsetih pohodnikov (med nami sta bila tudi dva pohodnika, trenutno gosta v naših krajih, iz Španije)  se je začel z lepim pohodom, imenovanim Med gorami.

Veseli pohodniki pred Tončkino kočo


Pot je vseskozi lepo označena z zeleno rumenimi markacijami


 
Zbor na Grebljici



  Ob osmih zjutraj smo se zbrali na Grebljici ob adrenalinskem parku in oglarski kopi iz katere je prav lepo dišalo in se kadilo. Vreme nam je bilo, glede na vso vročino v prejšnjih dneh, res naklonjeno. Oblačno in še ne vroče. Začetek poti je po cesti v smeri koče na Starem vrhu in že po nekaj metrih smo zavili levo in se spustili proti vasi Četena ravan.

Mimo Četene ravni

Za nami je Podvrh

Malenski vrh ali Gora, kot ji pravimo domačini




   Od tam smo po položni poti med vikendi, prišli do Podvrha. Pri znamenju smo zavili na pot, ki nas je preko travnika kmalu pripeljala do gozda. V gozdu smo sledili markacijam in malo dol, več gor prišli na travnik, kjer se nam je iz leve pridružila z rožicami označena tematska pot Cvetje v jeseni, ki sledi Tavčarjevi povesti in iz Poljan vodi na Blegoš. Na drugi strani travnika smo spet zavili v gozd, kjer smo ob izvirčku imeli kratek postanek za pijačo.


Mihov travnik in Blegoš

Oznake za pot Cvetje v jeseni

Postanek za pijačo



   Prav kmalu smo prišli na staro vojaško cesto, ki se začne v Škofji loki (Podpulfrci). (Cesta gre mimo Breznice in Podpulfrce in preko smučišča Stari vrh in nad vasjo Rovt. Tu zavije okoli Starega vrha in pod Mladim vrhom in Koprivnikom, vse do Blegoša. Cesta je bila namenjena prevozu težke vojaške opreme na Blegoš, preko katerega je potekala Rapalska meja. Gradili so jo po letu 1930, pod vodstvom ruskega inžinirja Mihaela Vladimirova Vasiljeviča, ki se je kasneje poročil v Javorjah z Albino Grošelj, hčerjo prve Javorske gostilničarke Marjance Grošelj in je kasneje, po vojni trasiral tudi cesto v Javorje)
  Iz te poti se nam je odprl pogled na lepo pokošeno Andrejonovo senožet v Koprivniku, ki jo edino še kosijo na roke.
Andrejonova senožet v Koprivniku


 Tu smo nad potjo zavili na stezo, ki je v začetku malce slabše shojena, a nas markacije lepo vodijo, steza pa postane lepo vidna in pripelje nas na sedlo, kjer steza v levo pelje na Romovec in naprej na Blegoš. Mi smo zavili desno na traktorsko vlako in kasneje na stezo proti Koprivniku.

Na sedlu med Romovcem in Koprivnikom


Vse te strmine so nekdaj kosili. Koprivnik se je v zadnjih dsetletjih skoraj povsem zarastel. Dobrih petdeset let nazaj pa so še vsega ročno kosili.



   Strmina nas kar dobro ogreje preden pridemo do vrha Koprivnika (1393m). Vrh ni nič posebnega, poraščen z visoko travo (s koprivami, kar sem kar dobro občutila ko sem malo šla naokoli)  Pod bukovimi trši je klopca, vpisna skrinjica in štampiljka. Čas za postanek in malo malico. Počakamo, da se zberemo vsi. Vodja pohoda, Janez nam pokaže še brezno, ki je pokrito z desko.

Vrh Koprivnika

Tam je klopica in žig

Brezno na koprivniku


   Nadaljujemo spust po stezi v smeri Mladega vrha, ki se nam vmes nekajkrat lepo pokaže med drevjem. Ves čas je ob poti polno malin in kar dobro sem se jih najedla.

Malin je bilo vso pot dovolj

Mladi vrh - tja gremo
 
Pa sem zbrala korajžo in tudi jaz naredila tole (mravljišče je ostalo celo in popolnoma nič poškodovano), ko mravlje otresemo iz rok in roko povohamo nam kislina, ki jo spustijo mravlje dobro očisti dihlne poti

Se mi je zdelo, da me je nekaj žgečkalo


  Spustimo se nazaj do vojaške ceste na sedlo. "Na Bard" pravimo tu domačini, kjer so vidni ostanki stavbe, no ostali so le še kamniti temeji, kjer so vojaki najbrž imeli skladišče municije. Tu pa lepo presenečenje. Malica, ki jo je pripeljal Andrejonov Marko. Kislo mleko, bel in črn domači kruh, zaseka, domač malinovec in flancati. Zelo, zelo dobro. In če nebi vedela, da nas čaka še nekaj vzpona, bi najbrž šla zaseko še enkrat iskat, tako je bila dobra. 

Andrejonova najboljša malica

Kislo mleko, domač kruh in zaseka


  Po malce dalšem počitku za malico smo pot nadaljevali najprej po vojaški cesti. Kmalu so nas zeleno-rumene markacije usmerile desno na stezo proti vrhu Mladega vrha (1374m). Na vrhu je spet skrinjica z vpisno knjigo in žig. Vrh je poraščen z drevjem in razgledi zakriti.

Preko Brda naprej na Mladi vrh








Na vrhu Mladega vrha

Glavna na poti

Stari vrh, zadaj pa Lubnik


 Posebnih razgledov nismo bili deležni niti tam, kjer se drugače vidi cela Gorenjska in Ljubljanska kotlina, saj je vročina prejšnjih dni zrak zgostila in "dimca" (tako rečemo v Javorjah) je visela nad dolino in čakala, da jo spere dež. Še vedno je bilo oblačno in na vrhovih je prijetno pihalo. Spust proti sedlu in nato Staremu vrhu je mestoma malce bolj strm, a lepo uhojen in ne povzroča nobenih težav.
   Na sedlu, ki mu domačini pravimo "Na Jamah", so še vidne jame, ki so jih pred več kot dvesto leti izkopali, ko so lovili medvede. Tu smo počakali, da smo se zbrali vsi in takoj spet zagrizli še v zadnjo strmino. 



Res lep razgled

Proti Gori in Blegošu. Zadaj za Goro pa Ermanovec



  Ko se dvignemo za dobrih 50 metrov, smo na najlepši točki pohoda, od kjer je res veličasten razgled na Podvrh, Javorje, Lom, Gabrško goro, vse do cerkvice na Črnem vrhu, Malenskega vrha in Marijine cerkvice na Gori, Blegoša, Ermanovca in gričkov vmes  vse do Nanosa. V lepem vremenu se vidi do Snežnika in še daleč na primorsko. Tu postanek ni bil dolg, saj se je vsem mudilo naprej po stezi preko oznake vrha (1217m)  v kočo k Tončki.

Vrh Starega vrha



  Tončka nas je pogostila s pijačo in pecivom. Pred lično kočo smo naredili skupinsko sliko in se nato naprej preko smučišča in nato po gozdni poti odpravili na naše izhodišče. V koči na Starem vrhu smo se nekateri še malo ustavili, poklepetali z prijaznimi oskrbniki in nato šli do Grebljice, kjer se je praznik oglarjev že začel. 

Prizorišče Dneva oglarjev

Pevski zbor Lovske družine Škofja loka

Stari dizelski motor

Prikaz kovanja

"Lojtarnk" s starim kovanim orodjem 


   Zelo lep pohod, razgiban in pester. Z lepimi razgledi in primeren tudi za toplejše dneve saj smo večino poti hodili po senčnatih gozdovih. Pohod je bil res lepo organiziran in vse pohvale in zahvale glavnemu "krivcu" Janezu Šturmu. Sigurno še pridem.


 
Lepo je bilo


  Mogoče še zanimivost: s sabo sem imela urico in mi je namerila 14.1kilometer hoje in 866m vzpona.


Se vidimo!

(Slike sem pa ponavadi neredila že precej boljše, kot so današnje)