Poletje je na vrhuncu, vročina po dolinah postaja že neznosna in pobeg v malo više ležeče kraje je prava osvežitev. Vsakoletni pohod na Blegoš je potekal na sobotni dan, ki pa niti ni bil pretirano vroč, saj je prejšnji dan in celo ponoči ponekod močno deževalo, kar smo videli tudi med potjo, saj so bile nekatere poti kar pošteno razkopane od vode.
Kljub temu je Janez tokrat delno spremenil vsakoletno "traso" in smo skoraj ves čas hodili v senci gozdov. Četudi je bilo zato ponekod malce bolj strmo.
Po zboru pred gostilno Blegoš v Javorjah se nas je šestnajst (no, šestnajsti - Peter, nas je dohitel na Muravah) odpravilo najprej skozi vas in čez Murave proti Brinju. A smo tu, preden smo prišli do mlina, zavili v strm kolovoz in po - malo znanih in malo novih poteh prišli na sedlo med Mladim vrhom in Koprivnikom, na Bard, kakor domačini pravimo temu kraju.
Po tekočem okrepčilu iz Frenkovega nahrbtnika, ki je resnično prijalo, saj se je vlaga v gozdu dvigala s tal in bi se, premočeni, res lahko prehladili 😉, smo nadaljevali pohod naprej po vojaški cesti proti Kalu.
Na Črnam Kalu je bilo kot običajno, parkirišče že kar dobro zasedeno, a
se je vseeno poznalo, da so dopusti. Sem doživela že precej, precej
večjo gnečo. Mi smo nadaljevali pohod naprej proti Prvi ravni in tam
napravili daljši postanek. Iz nahrbtnikov smo vzeli malico, ki nam jo je
za na pot pripravil Matjaž v gostilni Blegoš. Domače, ČUŽOVE klobase
(mesarija Peter Šubic) in kruh, ki ga je spekla Majda Možina iz kmetije
Zamuda. Četudi smo hodili po cesti in še nismo naleteli na "ta lačne
korenine" nam je vsem prijala malica.
Dobro okrepljeni smo nadaljevali pot naprej. Najprej po gozdu in proti koči. Nad poseko smo se ločili v dve skupinici. Prva je šla naprej direktno do koče, druga pa na vrh 1562m visokega Blegoša. Blegoš je vedno lep. Razgledi so bili tokrat malce zamegljeni a vseeno se je bližnje hribe videlo zelo lepo. Nad vrhom so preletavali trije jadralni padalci in tudi ti so bili zanimivi za opazovanje.
Seveda sem jaz iskala cvetje, ki bi morda kljub suši še raslo kje v kakšnem zavetrju. Z mami sva našli eno samo, že skoraj odcvetelo murko. Turških lilij, ki sem jih pred enim letom na tem pohodu videla zelo veliko ni bilo. Našla sem par zapoznelih cvetkov alpske vesese, šopek rušnate zvončice in med travo na vrhu tudi eno drugo zvončico (menda Scheuchzerjeva zvončica - se tudi trudila ne bom, da bi si zapomnila) Med njo pa so se že odpirali popki močvirne samoperke, ali kristusove srajčke, ki so kot markacije narisane na Tavčarjevi poti iz Poljan na Blegoš, saj jih je Meta nabirala, ko sta se z Janezom poslavljala in je odhajal v Ljubljano (Cvetje v jeseni - v filmu sicer nabira podlesek, v knjigi pa Tavčar opisuje kristusove srajčke)
Odpravili smo se proti koči. Spust je malo neugoden, sploh za tiste, ki imamo malo "pretežke nahrbtnike" in boleča kolena. Pri koči smo se odžejali in odpočili. Po skupinskem slikanju smo se najprej po stezi in nato po cesti vrnili na Kal. Od tam pa po stezi v Gorenjo Žetino, kjer smo se spet ustavili in nekateri obnovili zaloge dobrega domačega Andrejonovega sira. Malo smo posedeli v senci nekaj popili in nadaljevali pot.
Mimo slapu Pod Rancko in naprej mimo malega kanjona Za Čelam smo prišli v Brinje do Korošca, kjer sva z mami pozdravili sorodnike. Nato smo se spustili na Hlevišein od tam po cesti v nazaj v Javorje. V gostilni nas je čakalo okusno in obilno kosilo.
Pohod je bil lep, in s počasnim tempom in z vsemi postanki smo se po osmih urah vrnili nazaj v Javorje. Prehodili smo točno dvajset kilometrov in napravili 951vm.
Že čez tri tedne nas čaka pohod Med gorami, ko se bo s pohodom pričelo praznično dogajanje na Grebljici ob Etnološki prireditvi Dan oglarjev. Zato vsi lepo vabljeni, da se nam pridružite 7.avgusta ob 8.00 na zboru na Grebljici. Če ne pa kasneje po 12 uri na prireditvi.
Za vse dodatne informacije sledite FB Stari vrh ali pa kontatirajte Janeza na 040 190 701.
Se vidimo!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar