Biti, videti, vedeti, gibati - živeti: Ratitovec

Dogovor na hitro je vedno najboljši. Greš? Grem!

Kdaj pa je bilo mene že treba siliti v hribe. Le v službi sem morala dobiti prosto jutro in seveda: gremo!!

Nisem jutranji tip, to sem že povedala, da pa vstaneš skorajda še zvečer!! to pa sploh ni po moje. No vstala sem ob dveh in nekaj do tretje ure sva se s Špelo že peljali proti Prtovču. Že med vožnjo sva srečali nekaj srn in malo pred Prtovčem sva se skoraj ustavili saj je na sredi ceste le nekaj metrov pred nama stala prelepa košuta.

Parkirali sva pri cerkvi in se odpravili v trdo temo nad hiše. Seveda sva imeli lučke, saj je bilo lune le še salbe pol in ni dajala dovolj svetlobe, pa tudi grmovje je takoj za hišami precej gosto. Najprej sva zakorakali v strm klanec in nato v gozd. Večkrat sva ob poti videli dvoje lučk, ki so naju spremljale - srne, tudi zašumelo je večkrat pod in nad potjo.....A sva bili dovolj glasni, da so se nama gozdni prebivalci umikali, najbolj bližnje srečanje sva imeli le z žabo, ki pa se nama je med tem, ko je Špela iskala fotoaparat tudi skrila. Jaz pa sem tokrat imela fotoaparat pri roki:

(Med slikami je precej tudi Špelinih)

Ko sva posvetili pod pot sva opazili tegale srnjačka

Sredi poti naju je prestrašila žaba

Bila je še trda tema

Nadaljevali sva pot proti Klomu in tu se je le za spoznanje že ločilo vzhodno nebo od oatalega. Vedeli sva, da bova prezgodnji za vzhod. A ni problema, sva imeli več kot dovolj opraviti s slikanjem...

Tole je pa že nad gozdno mejo

Triglav

Še bo treba počakati

Čakanje je lažje

Kočo obnavljajo

Ko sva prišli na vrh je bilo nebo na vzhodu že rdečkasto, a sva do vzhoda čakali še kake pol ure. Družbo nama je delala prijazna pohodnica s svojo psičko. Na vrhu je bilo kar precej hladno, kar pa je po vsej tej vročini zadnjih dni prav prijalo. S sabo sva imeli tudi zdravila proti prehladu in ob premočeni majici in rahlem hladnem (prijetnem) vetru, jo tudi ta prav pasala.

Po tole sva prišli, meni je pa ves čas nekje v ozadju zvenela prelepa melodija Edvarda Griga Jutro. Bolje z glasbo tega nebi mogel opisat...

Scheuchzerjeva zvončica

Močvirska samoperka

Proti jugoahodu pa žalosten pogled na dimno zaveso, ki jo je ustvaril silovit požar na Krasu

Nista šla oba v sliko, pa če sem se še tako trudila, Triglavu sem odrezala čelo (ni bil pravi objektiv😄)

Medruge dve😉

Spustili sva se v kočo, ki je bila ob šesti uri že odprta. Vzeli sva kavo in flancat, pozajtrkovali, naredili še par posrečenih slik s kravami in se odpravili v dolino. Pastir ki pase krave na Ratitovcu nama je povedal da ima štiriinpetdeset krav, drugi pastir malo nižje Na Pečani pa celo štiriindevetdeset.

Vračali sva se po drugi poti- na Podn ali Povden (sploh ne vemkako je prav). Srečavali sva vse več pohodnikov in jih pozdravljali z Dober dan in odgovori so bili :Sta pa zgodnji... A vidve pa že dol.... Ja, pred deveto uro sva bili že doma in ob desetih v službi.

Flancati, sicer še včerajšnji a zeloo dobri.

Ob šestih zjutraj ima frišne flancate samo še gospodinja, ki dela fruštk za kosce. Mi "afnguncarji" po hribih pa dobimo sveže kako uro kasneje. Uglavnem, pridne oskrbnice sta jih ravno mesile.

Vračali sva se med kravami.

Moja nemalenkost, ki je malo kasneje elegantno poletela v smreke. Spotaknila sem se v skalo in k sreči letela na zgornjo stran steze, kjer je bila gosta smrekica. Posledica so samo odrgnine po roki in malo modrice na nogi. Si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi letela na drugo stran pod stezo...