Jesenski pohod -TD Stari vrh

 Predzadnji pohod je bil tik pred tem, da nam pade v vodo. Dobesedno. Dan pred pohodom je lilo brez prestanka. Dež je padal ves petek in še več kot pol noči na soboto. Tudi napoved za soboto ni bila obetavna. A če so bili že vsi pohodi letos vremensko zaznamovani, tudi ta ni smel biti izjema.

 

 

 Sobotno jutro pa je bilo tiho in dež se ni več slišal. Ko sem stopila na balkon me je presenetil hlad in kasneje, ko sem ob kavi listala telefon, mi je bilo jasno zakaj. Sneg je segel precej nizko in tudi Blegoš je bil bel. Med oblaki na nebu pa so se že kazale posamezne zaplate jasnine. Torej pohod bo. 

 Tokrat smo imeli v načrtu povsem novo pot, ki bo potekala po selški strani območja, ki ga pokriva TD Stari vrh in naše izhodišče je bilo v Luši pri gostišču Kveder. Devetnajst preverjeno zdravih in veselih pohodnikov se nas je tako podalo na Jesenski pohod. 

 

Vredno omembe, čeprav smo pohod začeli malce više od tu.

Na Zgornji Luši je bil rojen Lovrenc Košir, ki velja za reformatorja pošte. Njegova je bila ideja o poštni znamki, ki pa jo je lahkomiselno zaupal  trgovcu Gallawayu, domneva se, da je on to idelo posredoval Rowlandu Hillu, ki velja za izumitelja znamke.

 

 Že prav kmalu smo imeli prvi postanek pri domačinu na Luši, ki nam je postregel z vilijamovko in viskijem nejgova žena pa z dobrimi, domačimi medenjaki. Naš prvi načrtovani postanek pa je bil malo naprej pri Kovkarjevi kajži kakor pravijo skoraj 300 let stari hiši, ki je pravi biser v dolini in odličen primer stavbarstva preteklih stoletji. Hiša je deloma lesena na kamnitih temeljih in v kasnejših letih dograjevana. Najprej je bila le preprosta logarjeva koča, a je kasneje postala kajža s hlevom. Zelo zanimiva pri tej kajži je njena streha, ki je daleč naokoli edinstvena, saj je slamnata in pred nekaj leti obnovljena. Ker lastnika Brankota Omahna ni bilo doma, smo si hišo ogledali le na zunaj in se odpravili naprej. 

 

Naš obisk pri Kovkarjevi kajži

 

 

 

Te slike so iz mojega obiska pri kajži pred mesecem dni, ko sem si jo lahko ogledala od znotraj:

 

 

 

Črno črna - črna kuhinja

 

Gospod Omahen izdeluje zelo zanimive stole iz korenin in vej

 Mimo Matajceve domačije smo se preko travnikov in gozdnih poti povzpeli do Turistične kmetije Podmlačan.  Zase pravijo da so tradicionalna slovenska kmetija s 700 letno tradicijo. S turizmom se intenzivno ukvarjajo že 50 let in "specializirali" so se predvsem za šole in vrtce, saj tu redno preživljajo šolo v naravi otroci iz vse Slovenije, tudi otroci s posebnimi potrebami. Na kmetiji je se je možno srečati z mnogimi živalmi in spoznati kmečka opravila. Gospodinja Olga pa se lahko pohvali z mnogimi domačimi pridelki in izdelki, ki jih ponudi otrokom in seveda tudi v sem ostalim gostom, ki se pri njih ustavijo ali dopustujejo. 

 

Na Podmlačanovi domačiji so vse živali zelo prijazne

Tudi mi smo bili dobro postreženi z domačim kruhom, zaseko in ravnokar pripravljenim maslom, zraven pa smo pili zdravilni tarjak, ki je zelo poznan v teh krajih - napitek iz bezgovih jagod (s katerim so nekdaj celo zdravili kugo).

 

Mimo cerkve na Jarčjem Brdu

 

Potoki so bili polni vode

 

Smo se razkužili in pogreli

 

 Pot smo nadaljevali naprej proti Jarčjemu brdu in se od tam spustili do spodnje postaje šestsedežnice. Čakal nas je še vzpon do vasi Sveti Lenart oziroma Lenart nad Lušo. Tu so nas pri kmetiji Zgornji Zakrašnk že čakali s pripravljeno pravo sladko pogostitvijo. Najprej žgani aperitiv in nato, kakor da bi večer prej svatovali: krofi, ocvirkovica, kokosova potica, piškoti vseh vrst. In tisti, ki smo bolj sladke sorte smo prišli na svoj račun, čeprav je bilo nadaljevanje poti potem malo težje. A ta (sladki) postanek je bil na najvišji točki našega pohoda, tako da smo vso "sladko" težo brez težav nosili naprej.

 

Le nekaj od vsega pri Zgornjem Zakrašnku

 

Podružnična šola na Svetem Lenartu

 

 Mimo osnovne šole (podružnične šole) na Lenartu, kjer je število učencev moč prešteti na prste ene roke ( popravljam- opozorili so me, da je precej več otrok in ni dovolj ena roka, kar troje rok rabimo, da jih preštejemo) smo odšli proti cerkvi. Postanek pri cerkvi smo tokrat izkoristili za opazovanje vasi in krajev, ki so se videli od tu. Od letošnej menjave župnikov je ta cerkev oistala brez župnika in zato tudi zaprta za ogled. Od cerkve smo se v dolino vračali po stari stezi, ki nas je pripeljala na cesto, ki smo jo pri kmetijah le prečkali in se najprej po travnikih in nato po stezi skozi gozd spustili v Lušo. Čakalo nas je še nekaj metrov asfaltne ceste in zaključek druženja  pri gostišču Kveder.

 

Zlata rozga in pohodniki

 

 Lep pohod in glede na vremensko napoved zelo prijetno vreme za hojo.  Tudi steze niso bile blatne, saj se je z bregov voda že odtekla.

 

Damjak pri gostišču Kveder

 Le našega najmlajšega pohodnika (5 let) in v bodočnosti našega vodnika, (saj  z dedkom Janezom (organizator pohodov) skupaj s sestrico prehodijo vse poti, preden se s skupino podamo na pohod) je kdaj pa kdaj zmotil kak potok, ki je tekel čez pot in ni bil povsem prepričan če gremo prav, saj tega potočka pred tednom tam ni bilo. 

 

  (Celotno druženje in pogostitve so potekale v skladu z navodili NIJZja)