Vedno pogosteje me potegne ta pot. Vedno pa je nekaj novega in drugačnega.
Zvečer sem povabila še Anico in ni ji bilo treba dvakrat reči, da je šla z menoj. Frenk jo je zjutraj pripeljal do mene in ob šestih sva se odpravili.
Šli sva mojo standrdno pot preko Veštarskega mostu. Na razpotju malo više v gozdu pa sva tokrat zavili na stezo po grebenih. Mestoma kar strma, a lepa in meni všeč predvsem zato, ker tu še nikoli nisem srečala nikogar. Na nekaterih delih je steza že kar zasuta z bukovim listjem, ki je odpadalo iz vej predvsem zaradi suše, ki jo je prekinil šele včerajšnji dež. Malo pred vrhom nama je križal pot gospod, ki je šel po poti, ki samo prekriža stezo preko grebenov. Na stezi, ki pripelje od Naceta (iz Breznice) sva šele srečali prve pohodnike. Ustavili sva se pri Marijini kapelici tik pod kočo.
Zjutraj je bilo še mračno
(slika je precej bolj temna ker sem slikala proti soncu)
Po vrhu, steza je polna listja
Pri kapelici pod kočo
Križna gora
Triglav
V koči sva naročili čaj in vzela sem zelo dobro ocvirkovico za na pot. Za kasneje ko bo čas kosila.
Po vojaški cesti sva nadaljevali pot proti Javorjam in se vmes na hitro odločili da greva še preko Starega vrha, mimo koče, ali bolje rečeno gostišča na Starem vrhu. Na Poklajnum sva zavili na stezo in prišli do križa, kjer sva po lepi stezici in čez nekaj malkuž spet prišli na vojaško cesto. Po cesti sva hodoli par sto metrov in tokrat šli mimo vstopa na stezo po kateri sem šla zadnjič, ker sem menila, da mora proti Grebljici peljati še ena steza. Zato sva više pri lepem vikendu zavili v gozd. Prišli sva na isto stezo. Dobro, saj je zelo lepa. Po njen sva prišli do antene in naprej na Preval.
Mlaka
Tole sva srečali (smokula, čisto prijazna)
Kopa na Mlaki čaka
Tule puščica kaže vstop na PRAVO stezo
Ovira na poti
Križ na Prevalu
(lepa reljefna slika Jezusa s križem ko sreča svojo mater, delo Toneta Tuška)
Na mestu, kjer se je še pred tednom dni kuhala kopa, je bilo sedaj le še kup oglja, ki se je hladil preden ga spravijo v vreče. Spregovorili sva par besed z prijazno upravljalko Družinskega parka, kjer je bilo kar živahno. Povedala nama je, da so kopo podrli pred dvema dnevoma.
Po poti pod kočo preko smučišča sva šli naprej. Hodili sva počasi, saj so razgledi tu čudoviti.
Oglje na Grebljici je kuhano
Lep je bel
Pod šestsedežnico pogled nazaj na Lubnik
Od svežih smrekovih storžev se je smola kar cedila
Ustavili sva se še v koči, spili čaj in kokto in se odpravili nazaj proti Javorjam.
V četeni ravni je že odzvonilo poldan, zato sva sedli na klopico ob cerkvi in pomalicali ocvirkovico. Čakal naju je le še malo bolj neprijeten spust skozi vas Četena Ravan do doma. Ogledovali sva sadje, ki je letos izjemno polno in malo gledali okrog (Tavčarja), če bi kje videli koga, ki bi ga vprašali če lahko utrgava par češp (sliv) (ker rabutali pa ne bova) Na tleh sva našli dve hruški in par jabolk. Mmm..
Četena Ravan, pri cerkvici sva se ustavili
Ustavili sva se še pri Barbarč, le toliko da sva pozdravili in odšli domov.
Takle paradižnik ima stric Janez
Ati ima pa po novem na hlevu precej "žvine"
In "njegova" ogromna buča
Čeprav sva planirali priti domov po kosilu, nama ni uspelo. Po kosilu in kavi smo še malo posedeli, nabrali (in najedli) sva češpe za domov in počakali, da naju je Igor prišel iskat
Ni komentarjev:
Objavite komentar