Že dolgo smo se z Anico in Frenkom pogovarjali o tem, da bomo enkrat šli na Mojstrovko po plezalni - Hanzovi pot. A vedno je bilo vmes kaj drugega in kar ostajala je za "enkrat"
Ker sva midva v Kranjski Gori na dopustu, Anica in Frenk pa sta tudi imela čas, smo se dogovorili da se enkrat v tem tednu pripeljeta gor in gremo. Igor je seveda imel že v načrtu kolesarsko rundico, Frenk, ki ima težave s kolenom in težko hodi pa je za čas, ko je čakal naju z Anico imel družbo nečakinj in njunih staršev.
Tako smo se že ob šestih zapeljali na Vršič od koder sva začeli najin pohod. Na Vršiču še ni bilo nikakršne gneče in pri petnajstih stopinjah je bilo prijetno sveže. Poslovili sva se od Frenka in se odpravili na označeno pot proti Mojstrovki.
Parkirišče na Vršiču je bilo ob šestih še prazno
Šli sva po tej stezi
Ajdovska delkica v Prisojniku
Vednozeleni kamnokreč
Najprej pelje steza med rušjem in se le počasi dviga. Kmalu sva prispeli na razpotje kjer se steza odcepi proti Slemenovi špici ali pa gre naprej preko melišča do stičišča s stezo, ki pride iz Slemenove špice in malo više že mimo zadnjih sneženih ostankov pridemo do stene.
Na Mojstrovko ali Slemenovo špico
Pod steno pa dišeči Sternbergov klinček
Nekam v to steno bova šli
Tam v steni je že en plezalec (tista mala modra pika)
Ostanki snega
Priprave na steno
Nadeli sva si čeladi in malce počakali, da so se zvrstili pred nama trije planinci, ki so bili precej hitrejši od naju (mene). Palice in fotoaparat sem spravila v nahrbtnik, da me nebi motili. Že takoj se stena postavi navpično. Jeklenice in klini so nato spremljevalci več kot dve tretinji poti proti vrhu.
Ja nič...tule gor bo treba
Pot je dobro zavarovana, res pa je da ni primeran za vrtoglave in se na nekaterih delih med nogami kar lepo vidi globoko v dolino. Po dobri uri plezanja sva prišli na sedelce, kejr sva malo počili (čeprav sem jaz počivala že prej v steni skoraj na vsakih 10metrov), popili in naredili par slikc. Razgled je bil že tu čudovit in ko sva prišli na sedlo sta se pred nama pokazala Mangrt in Jalovec.
Med možicema je Mangrt na levi Jalovec
Med možicema je ...jest
In teta Anica,
za njo pa stena, vrh katere se vidi plezalec
Julijski mak (eden in edni na vsej poti)
Nadaljevali sva proti steni. Od tu naprej pa ni bilo več jeklenic, le tu in tam še kakšen klin. A je gora sama dala lepe oprimke in previdno in premišljeno sva nadaljevali proti vrhu. Vmes sem ves čas občudovala rože. Polno rož in upala sem, da jih bo še kaj na drugi strani, ko bom imela pri roki fotoaparat. Anica je sicer rekla, da se proti vrhu pride po položnejši stezi prko melišča, a se je izkazalo, da sta pred leti, ko sta bila tu z Frenkom malo zašla in prišla na vrh po drugi strani. Midve pa sva danes plezali prav do vrha.
Veseli na vrhu
Pogled v dolino Trente
Prelepa triglavska roža
In pogled na Ciprnik in Vitranc ter dolino Tamar
Na vrhu sem bila zelo vesela, ker mi je uspelo (saj ne, da bi kdaj v steni za trenutek pomislila, da mi ne bo) priti na drugi najvišji vrh v moji plezalni "karieri". Razgled na bližnje gore je bil čudovit, malo dlje se je pa slabše videlo zaradi sopare v zraku. Spustili sva se malo pod vrh, kjer ni tako pihalo in pomalicali. Blizu naju je bila lepa blazinica triglavske rože, ki sem jo kasneje slikala.
Zvončnica (trebušasta)
Skrinjica pod vrhom
Kamnokreč
Ko sva se spuščali po stezi pa je bilo teh rožnatih blazinic in drugih cvetočih šopkov še več. Tu sem imela fotoaparat pri roki in ves čas sva se ustavljali.
Med skalami in cvetočimi blazinicami
Kamnokreč (še ene druge vrste)
Ena in edina planika na poti
Voda je v skale izdolbla zanimive oblike
Zoisova zvončnica
Sedlo Vršič in nad njim Vršič
Prej v steni sva bili skoraj sami le enemu gospodu sva se umaknili, ko se je vračal, tu po stezi pa sva ves čas srečavali pohodnike, ki so šli na vrh. Steza je na nekaterih deli malo hm...neprijetna za hojo, saj so takoj pod vrhom dokaj poševne plošče po katerih je pesek in kaj hitro zdrsi. V spodnjem delu pa je steza tako shojena, da lahko na nekaterih mestih tudi precej hitro zdrsne.
Na sedlu, kjer sva se obrnili levo navzdol (Anici za hrbtom)
Planinski pelin
Sedlo (pogled nazaj)
Za Vršičem mogočni prisojnik
Preko sedla sva se spustili do prelaza Vršič, kjer je bila prava avtomobilska norišnica in počakali Frenka, ki naju je prišel iskat.
Morda sem malo smešna, ker tako uživam v opazovanju gorskega cvetja, skal, zanimivih oblik v stenah in razgledih. Gora je na vsakem koraku drugačna in nudi ogromno lepega. Tudi čas, ki sva ga porabili za ta pohod se ni čisto ujemal z markiranim. Videli in doživeli sva pa najbrž veliko več, kot nekdo, ki te markirane čase razpolavlja in mu je važno le, kako hitro pride na vrh. Seveda je to stvar vsakega posameznika in tudi teh planincev nikoli ne obsojam. Le ne sprašujte mene, koliko časa sem hodila. Toliko, kot se je meni zdelo prav.
Hvala teti Anici za to lepo, lepo doživetje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar