Počitnice v Javorjah

  Nekaj dni - pravzaprav eno popoldne in čez dva dni še eno popoldne in en dan - sem preživela v Javorjah. Prave počitnice združene s koristnim. Igor me je pred službo peljal gor, vračala sem se s kolesom. Vreme in čas sta bila prava za sajenje krompirja, trebljenje še nekaterih travnikov (čiščenje vej, krtin in ostalega po travnikih preden zraste trava) in priprave drv.

 

   No z drvmi ima ati delo že vso kopno zimo vso pomlad in vse do jeseni, ko ne bo sušenja trave. A sem vsaj nekaj metrov preložila, da jih ne bo treba atiju in Idi. Sicer sile ni bilo, za medveda odganjat sem pa bila. Tako smo včasih rekli, ko smo še čisto majhne hodile z atijem v gmajno in smo bile le za drzžbo in za "medveda odganjat". Tudi Dingo je poskrbel za kar precej zabave in razgibavanja, saj je neutrudno hodil po palico, žogo in celo kamenje, ki smo ga metali iz njive, ko smo sadili krompir.
Dodajam par slikc iz mojega dopusta.

 

Ko sva se peljala v Javorje sta nama dve srni skočili čez pot

 

Za Volčkom sva z mami trebili

 

Slikala sem luknjo od murna, pa se mi vse bolj zdi, da je tole mišja luknja,

 sklepam po drekcih

 

Ko sva končali sva počili. Poslušali kukavico in druge ptice in....počivali

 

Doma pred hišo cvetijo te svetlo vijolične vijolice, nasajene

 

Zaspančki

 

Tudi jagod bo letos veliko

 

Javorje so se izgubile v cvetju češenj, hrušk in jablan. Letos cveti vse hkrati

 

Tem rožicam pravimo kravji soski 

(sem iskala pravo ime, a ga ne najdem, zelo bom vesela če mi kdo lahko pomaga)

 

Ko sem iskala ime tele rožice mi je najbolj podobna rdečemu slizku, le da je ta bolj rožnata in ne intenzivno rdeča......pomoč prosim

 

Seveda sem morala vtakniti nos v vse meni znane luknjice in luknje. 

 

Posadili smo krompir

 

Tole je pa klop (svinčnik je za primerjavo), ki ga je imela naša uboga mačka...

 

Pa ena smokulja

 

In še Dingo, ko gleda žogo je ni stvari, ki bi mu vzela pozornost. Niti piškot..

 

Takole je bilo prej.....

 

......pa malo kasneje....

 

.....in vmes....

 

.....in na koncu.

 

Z atijem sva šla še po nekaj drva Na Požar

 

Ko sva že tu, seveda nisva šla mimo naše klopice in najdišča meteorita 

 

Krompir je posajen, drva so zložena...

 

Ali je lahko še kakšna malca tako dobra kot kompot iz suhuh krhljev in ocvirkovica, sploh če prej preložiš kakšno poleno?

 

Dost počitnic, gremo nazaj v Loko

Katera je lepša

 Tale pravljica je tudi nastala enkrat kar tako, ko je moja mala nečakinja Ajda hotela slišati pravljico, pa nisem imela nobene v spominu in da ne bo ostala v predalu, vam jo dajem v branje......

  

      Katera je lepša

  Sredi lepe vasice, na sončni strani grička, sta ena ob drugi stali vitka breza in košata lipa. Lepi, ponosni in vsej vasi v okras. Ljudje so se radi ustavljali v njuni senci, se odpočili na klopci, ki je bila postavljena med njima in pokramljali. Dajali sta lepo in hladno senčico.

  »Kako sta lepi in kako košati.« so govorili, »ena je lepša od druge.«

   Lipa in breza sta jih poslušali in dobro jima je dela hvala. Radi sta slišali kako ju hvalijo. Preveč hvale pa ni vedno dobro. Tako je bilo tudi tu. Lipa in breza sta postali prevzetni. Začeli sta se spraševati, katera je tista ki je lepša. Lipa je ogledovala brezo, breza je opazovala lipo, če mogoče lipa lepša od nje. Tako je bilo nekaj časa.  Kmalu sta se začeli prerekati.

  »Ljudje pravijo, da je ena lepša od druge. Torej sem jaz lepša od tebe, lipica.« je rekla breza lipi.

  »O, to pa ne. Ali ne vidiš mojih lepih listov. Veliko lepša sem od tebe.« je odvrnila lipa.

  »Nikakor. Moji listi so majhni in tako lepo se svetlikajo.« se breza ni dala.

  »Že res, pa poglej kako so moji veliki in mehki.«

In tako sta se prepirali ves dan in naslednji dan, in še en dan kasneje.

 Na vroč poletni dan pa je v njuno senco prišel kuža. Zleknil se je pod klop in zaspal.

  »Lipa« je rekla breza, »vprašajva ga katera je lepša, jaz ali ti«

  »Dajva«

In sta skupaj vprašali kužka.

  »Kužek, ti, ki greš okoli po svetu in naju lahko vidiš od daleč, povej nama katera je lepša.«

  »Jaz menim, da sem jaz.«je rekla breza.

  »Ne, ne vsi vedo da sem jaz lepša« se je takoj pričela prepirati lipa.

 Kužek, ki je hotel le mirno spati v njuni senci se je ozrl okrog, da bi ugotovil kdo ga moti.

   » Hov-hov, hov- hov,

   grem kar domov,

   rad v miru bi spal,

   v senci ostal,

   a vajin prepir,

   pregnal je mir.«

  Lipa in breza sta le gledali za njim, ko je odšel proti vasi iskat drugo senco.

Kmalu sta zagledali mucka, ki je tam blizu čakal na miško.

  »Mucek, ti ki naju lahko vidiš od daleč, povej lipici, da sem veliko lepša od nje« je rekla breza mucku.

  »To ni res, povej brezi, da sem jaz lepša«

  » Nikakor, jaz sem mnogo lepša« je rekla breza.

  A mucek je dvignil rep, se pretegnil in zamijavkal:

   » Mijav-mijav, mijav- mijav

     rad bi ostal,

     pod klopco se skril,

     in miške lovil.

     A vajin prepir,

     pregnal je mir.«

  Počasi je odšel proti vasi, da bi tam v miru ujel miško.

  Ni minilo dolgo, ko se je v njune veje skril ptiček, skakljal je iz veje na vejo. Nekaj časa je bil v brezini krošnji, nato pa je skočil med lipove listke.

   »Ptiček, ti nama povej katera je lepša, jaz ali breza.«

   »Ti, ptiček ki visoko letaš, gotovo vidiš, da sem stokrat lepša od lipe.« je takoj začela prepir breza.

   »Ni res, ptiček naj pove,«

Ptiček pa je skočil na klopco in jima zažvrgolel:

      »Čiv- čiv, čiv-čiv,

      me je jastreb lovil,

      sem v veje se skril,

      da tu bi počil.

      A  vajin prepir,

      pregnal mi je mir«

   Ko jima je to povedal, je odletel proti gozdu iskat mirnejše zavetje. Breza in lipa sta ostali sami. Še naprej sta se prepirali katera je lepša.

  Že nekaj časa pa ju je poslušal veter, ki je večkrat prišumel skozi njune veje. Nekega dne, bilo je že proti koncu poletja, pa je imel njunega prepira zadosti.

   »Viššššš, viššššš,

    naj vama moj piššššš

    vse veje otrese

    in listje odnese,

    naj konča se prepir

    čas je za mir.«

   Zbral je vso svojo moč in tako močno zapihal, da je hkrati odneslo vso listje iz lipe in breze. Ostali sta goli in nemi. Veje sta povesili. Sami sta stali, le veter je včasih prišel naokoli in videl, da sta se naučili, da prevzetnost ni lepa. Osramočeno sta čakali do naslednje pomladi.

   Spomladi so jima spet pognali listki. Nobena ni več rekla, da je lepša od druge. Stali sta na koncu vasi in prijazno kramljali druga z drugo. Ljudje so se radi ustavljali in posedeli na klopci v njuni senci, kuža je večkrat počil pri njima. Mucek je včasih ujel kakšno miško pod klopjo. Ptiček pa je v njunih vejah napravil gnezdece in vanj pripeljal celo družinico. Saj je pri lipici in brezi na koncu vasi zdaj vladal spokojen mir.