Spet peš v Javorje

 Že nekaj časa nisem šla peš v Javorje. Imela sem čas. Vreme je bilo že ves teden lepo, bo pa tudi v soboto, kajne!? Igor je imel nočno in je dopoldne še spal. 

 

Teta Anica je tokrat žal odpovedala, saj je imela druge obveznosti, tudi Veronika ni mogla, Ida pa mi je rekla, da kot ponavadi pride nasproti z Dingom. Odločila sem se, da grem ob šestih od doma. Z lučko. Ker pa je zjutraj na mojem telefonu kazalo, da v Škofji Loki pada dež, sem spanec potegnila še za pol ure. O dežju pa ne duha ne sluha. Uredu, so se zmotili. (čeprav vedno trdim, da imam na telefonu aplikacijo, ki se nikoli ne zmoti....hmm..) Točno ob sedmih sem šla od doma. Lučke nisem več rabila, bilo pa je zelo megleno, tako kot ta teden vsak dan. In vsak dan je okoli osme je ure tudi v Šk. Loki meglo prebilo sonce. Vsak dan, a ne danes.  

 

Loški grad 

 

Malce je bilo še temno

 

Na Kobili že avtomobili prvih Lubnikarjev in megla

Ko sem čez pol ure stopila na stezo nad Kobilo sem začutila prve kapljice, ki so me nato spremljale vso pot do vrha Lubnika. Ni pretirano močno deževalo toliko pa, da sem bila kar mokra, ko sem prišla v kočo. Srečevala sem pohodnike in pohodnice ki so hodili z dežnikom in se jezila, ker sem pozabila doma pelerino ( ki sem jo kasneje v Javorjah potegnila iz nahrbtnika in jo vso pot nevede nosila s sabo)

 

Še pred kratkim je bila cela

 

Dež

 

 

 

Proti vrhu

 

 

Pol za takoj, pol za kasneje na poti (ocvirkovica)

 

 

Takole so se videle Javorje

Ko sem se odpravila naprej proti Javorjam je dež ponehal in že kmalu, ko sem spet stopila na vojaško cesto je skozi oblake posijalo sonce, Prijetno toplo in malce me je osušilo, saj se v koči nisem preoblačila in sem se le na hitro ustavila na zajtrku - čaju in ocvirkovici.

 

 

Potem je bilo pa tudi sonce

 Tudi kasneje sonce ni dobilo svoje polne moči in vse do Javor je bilo vreme bolj ali manj kislo. A pot je bila kljub temu lepa in ni mi žal, da nisem gledala vremenske napovedi, saj če bi videla da je, baje celo napoved bila bolj slaba, bi morda pohod preložila na kak drug dan. A takih dnevov ni veliko in prav je, da sem ga izkoristila. Ida mi tokrat ni prišla naproti, saj je prehlajena in ni tvegala hoje v dežju. 

 

Gobic polno, le pravih bokj malo

 

Gadovec še kar cveti

Tokratni pohod je trajal malce dlje, saj sem vmes še malo zašla iz poti in iskala gobe, čepšrav kakšnega pretiranega uspeha nisem imela. Našla sem par prevelikih ( in povsem zdravih) gobanov, a jih nisem vzela s sabo, saj jih nisem imela kam dati. Dva lepa jurčka pa sem utrgala, očistila in spravila v nahrbtnik. Za Igorjevo kosilo bo!

Četudi deževen in oblačen pohod, je bilo lepo. Kot vedno.

Jesenski pohod TD Stari vrh - Luša, Rantovše, Krivo Brdo, Jarčje brdo, Luša

 

 

 

 

  Jesen je že tu. Tudi v temperaturah se je drugi koledarski jesenski dan povsem izkazal. Hladno jutro nas je opomnilo, da je čas za dolge rokave in kakšno kapo. Četudi se danes sonce ni prikazalo izza oblakov, pa kasneje mraza ni bilo. Pravzaprav je bila temperatura za hojo idealna in že kmalu nas je hoja tako ogrela, da smo jakne in puloverje spravljali v nahrbtnike. Tudi napoved dežja, ki je ves teden pomalem strašila in obetala celo moker pohod, se je k sreči izkazala za napačno.    

 

Ob deveti uri se nas je pri gostišču Kveder v Spodnji Luši, zbralo petindvajset pohodnikov. Po običajnem vpisu in nekaj navodilih vodnika Janeza, smo zakorakali v klanec nad vasjo. Že kmalu smo stopili v gozd in se po strmem kolovozu dvignili na našo prvo višinsko točko. Na Rantovše.

 

 

Tu smo prvič zagledali cerkev svetega Tomaža nad Praprotnim

 

Nekaj časa smo še hodili po gozdni poti in više pri hiši stopili na asfaltno cesto. Mimo kmetije Pri Jernač, smo nadaljevali pohod po cesti, ki bi nas pripeljala na vojaško cesto, a smo jo prej zapustili in se spustili v dolino proti Krivemu Brdu.

 

Ratitovec, v ospredju pa cerkev sv. Lenart

 

Smučišče Stari vrh, zadaj Mladi vrh in pred njima Jarčje Brdo in sveti Valentin

 

Sveti Tomaž v ozadju Križna gora. Skrajno levo (čisto v vrhu hriba, komajda se vidi) cerkev sv. nadangela Gabrijea na Planici

 

 

 

Rantovše so zaselek s parimi hišami, ki pa je poseben predvsem zato, ker sem trumoma prihajajo fotografi in lovijo lepe slike cerkve svetega Tomaža s čudovito kuliso kamniških alp v ozadju, seveda mora biti za to primerno vreme, čas, fotografska oprema in izurjen fotograf. Za primer je pod mojo pripeta še slika, vzeta iz spleta:

 

 

 

Danes se hribi niso videli

 

Sveti Tomaž, slika vzeta iz spleta

 

 

 

 

 

Pokazala se nam je tudi cerkev marijinega vnebovzetja na Malenskem vrhu, ki jo obiščemo na enem od spomladanskih pohodov

 

Spust v dolino nas je pripeljal mimo kmetije Bolantinc, kjer so se na pašniku pasli trije lepi in prijazni konji. 

 

 

Ko smo se spustili na najnižjo točko smo nekaj časa hodili po dolini. Šli smo mimo Matajceve kapelice, ki je (zanimivo) le ena od treh v Javorski fari, kamor Krivo Brdo sodi. Še dve stojita v sami vasi Javorje, oddaljeni komaj trideset metrov ena od druge. (četrta pa še ni dograjena in je zato ne omenjam)(še več o Matajcevi kapelici izvem tekom dneva)

 

Matajceva domačija mimo katere smo se zopret vzpenjali do naše naslednje točke, kjer nas je čakala okusna malica

 

Pri Podmlačanu sta gospodarja Lado in Olga pripravila domačo malico. Prav vse dobrote na mizi so domače in resnično okusne. 

 

Pripravna "mašina"

 

Podmlačanov Lado

 

 

 

  

Seveda smo pokukali tudi v hlev, kjer nas je z glasnim riganjem najprej pozdravil osliček, naprej pa so v ogradah poležavale "mame" svinje, pod lučko pa so se greli komaj en teden stari pujski. 

 

Podmlačanova kmetija je turistična kmetija, ki se s turizmom ukvarja že od leta 1974. V zadnjh letih so se specializirali pradvsem za ortoške skupine; vrtce in šole, katerim ponujajo lepo izkušnjo življenja in dela na kmetiji in stika z živalmi.  

Po malici in daljšem postanku smo se odpravili naprej. Še nekaj korakov v klanec in spet smo zavili v gozd in po gozdnih poteh prišli do Jarčjega Brda in cerkve sv. Valentina, ki si jo bomo ogledali na naslednjem pohodu čez en mesec. Pri cerkvi smo zavili na označeno Valentinovo pot in jo že čez nekaj metrov zapustili in se spustili v gozd.

 

 

Po stezi, ki je še pred kratkim kolesarjem služila za adrenalinske spuste v dolino,  smo prišli na cesto, ki pelje proti spornji postaji šestsedežnice, v Zgornjo Lušo. Mimo opuščene žage smo še nekaj korakov naredili po asfaltni cesti in kmalu opazili lesen mostiček preko katerega smo stopili na pašnik in do kmetije Pri Jurjuc.

 

 

Na kmetiji se ukvarjajo s pridelavo in predelavo mleka. Sonja Kokalj nam je pokazala in tudi dala v pokušinjo njihove domače jogurte. Za dva od teh jogurtov in sicer malininega na grški način in borovničevega je Sonja letos na festivalu Dobrote slovenskih kmetij prejela tudi zlato priznanje in po naši (nestrokovni) oceni - povsem upravičeno 

 

Iz prostora, kjer se pripravlja jogurt je takle pogled v hlev na zadovoljne krave, ki počivajo po paši

 

 

Čakal nas je le še kratek del poti nazaj do izhodišča, da pa nismo hodili po glavni cesti, smo raje po kolovozu stopili najprej še malce v breg. Na vrhu smo opazili čredo osličkov, ki smo jih seveda pozdravili in se nato spustili do izhodišča pri Kvedru  

 

Pri Kvedru imajo tudi lepo čredo jelenov, pred fotoaparat pa so stopile le dame košute. Jeleni pa so se mi med mojimi pripravami na slikanje poskrili 

 

Pod kozolčkom pri Kvedru sta nas že čakala Grega Pečnik in njegova sestra, ki sta poskrbela za kosilo. 

 

Še nekaj zanimive perjadi, ki krasi Kvedrovo posest

 

 

 

 

Pohod je bil kot ponavadi zanimiv. Spoznali smo nekaj še neznanih poti se nekaj krat s skupnimi močmi (tudi pohodnic, ki so tu domačinke) za nekaj metrov izgubili in se spet našli. (povsem brez težav in varno) Dobre volje ni manjkalo. Nekateri so/smo med pohodom nabrali tudi za kosilo ali dve jurčkov in za kakšno malico ali večerjo kostanja. 

 

Zahvaljujemo se vsem pohodnicam in pohodnikom za udeležbo in upamo, da se na naseldnjem pohodu spet vidimo.

 

Zahvala tudi Janezu, ki je pot pred pohodom večkrat prehodil in raziskal ter nas varno po neštetih vlakah in kolovozih pripeljal skozi lep in nov krog. 

 

Hvala Olgi in Ladotu (Pri Podmlačan) in Sonji Kokalj (kmetija Jurjuc) za vso postrežbo in Gregu Pečniku za odlično kosilo ter gostišču Kveder, kjer so nam omogočili, da smo lahko na njihovi terasi (kljub dopustu) primerno zaključili prijeten pohod.  

Se vidimo 31.oktobra (ponedeljek - Dan reformacije) ob 9.00 na zaključnem Valentinovem pohodu (zbor Spodnja postaja šestsedežnice - smučišče Stari vrh)