Letošnji peti pohod imenovan Med gorami, s katerim se tudi prične starovrški praznik Dan oglarjev, je bil - tako kot sama prireditev prestavljen za štirinajst dni. Vreme nam je tokrat služilo. Pravzaprav bi bilo vseeno, če bi se sonce trudilo malo manj in stopinja ali tri manj bi bile še kako dobrodošle. A kljub temu je bil pohod lep in Janez, ki pozna vse poti v okolici Starega vrha je izbral res senčne steze.
Pohod Med gorami smo tokrat zastavili v nasprotni smeri, kot običajno, saj je bilo vzpenjanje na Stari vrh tako opravljeno že pred deveto uro, ko še ni bilo take vročine. Dvajset pohodnikov, petnajst odraslih in pet otrok se nas je podalo proti Podvrhu, kjer smo že kmalu zavili na označeno Lovsko pot. Že kmalu smo prišli do malega rezervarja, ob katerem je domačin Jože Tušek postavil meni zelo lepo znamenje. Pokončno skalo v kateri je votlinica in v njej Marijin kipec, ob katerem po cevki teče dobra pitna voda.
Nadaljevali smo pot naprej najprej po stezi in nato po poti vse do
Tončkine koče na Starem vrhu.Vmes smo se ustavili ob novi klopici, eni
od mnogih, ki so jih člani TD Stari vrh postavili v letošnjem letu, in
so zamenjale stare. Od tu se nam je ponudil razgled proti
Rovtu, Svetem Lenartu in naprej do Lubnika.Razgledi pa danes niso bili preveč lepi, saj je bilo ozračje polno sopare.
Tončka nas je že čakala in spili smo kavo ter se posladkali z njenim dobrim pecivom. Počitek se je prilegel. Višina, ki smo jo premagali in sopara v zraku sta pripomogli, da smo bili že pošteno premočeni. Po postanku smo nadaljevali pohod naprej preko vrha Starega vrha do razgledne točke.
Tudi tu sta na vrhu dve novi klopici, a se nismo ustavljali, le bežen pogled v dolino, slikca ali dve in spustili smo se čez, na sedlo med Starim in Mladim vrhom - na Prehode. Še nekaj metrov nižje po desni strani smo prišli do peskokopa, kjer smo zavili levo v smeri proti Rovtu in Vojaši cesti.
Po vojaški cesti smo se nato odpravili do Brda, kjer se cesta na sedlu med Mladim vrhom in Koprivnikom, ki je prej peljala po selški strani prevesi na poljansko stran. Tu nas je že čakal Andrejonov Marko z odlično malico: domačim kislim mlekom, zaseko, svežinm kruhom, še toplpo ocvirkovico in cimetovimi polžki. ODLIČNO!
Pohodniki smo si postregli in posedli ob poti, vsake toliko časa je mimo priplejal kak kolesar, saj je vojaška cesta označena kot kolesarska pot in je odlična za izlet iz Škofje Loke, kjer se začne, do Blegoša.
Otroci pa so se posedloi okoli mene in čakali na pravljico. Pravljica o pogumnem Blegoškem pastirju, ki je obračunal s samim vragom jih je pritegnila in verjamem, da ne bodo pozabili na mojo obljubo, da jih na naslednjem pohodu čaka spet nova.
Preden smo nadaljevali pot so trije od njih odlično zapeli še Zdravico, ki so jo vadili prej med pohodom.
Zahvalili smo se Markotu za malico in se odpravili naprej po cesti. Pri Andrejonovi senožeti smo zavili levo pod cesto na kolovozno pot, ki nas je po malce bolj odprtem in razglednem terenu pripeljala nazaj do Podvrha. Vmes smo imeli še lepo srečanje s konjeniki.
Čakal nas je le še del poti mimo vikendov v Podvrhu in vrnitev nazaj na prizorišče. Noge so bile že utrujene, otroci žejni, lačni in po skoraj osemnajstih kilometrih so že komaj čakali, da bo pohod zaključen. V pogovoru o muckih, zajčkih in ostalih hišnih ljubljenčkih ter stavkih, ki so se pričeli z Zakaj in Kako....smo prišli nazaj na Grebljico.
Opravili smo približno šeststo višinskih metrov in okoli osemnajst kilometrov.
Janez se je vsem še lepo zahvelil in nas povabil na naslednji Jesenski pohod, ki bo 23. septembra in se bo pričel v Poljanah od koder bomo krenili na Gabrško goro in od tam preko Javor in Zakobiljka nazaj v Poljane.
Zahvaljujemo se tudi Družinskemu parku Stari vrh, kjer so tokrat prispevali lepe nagrade za v se udeležene otroke.
Se vidimo 23. septembra v Poljanah
