Pohod Javorje - Žetina - Javorje

Po daljšem premoru, v kar nas je prisilila epidemija virusa covid -19, smo se na dan, ko praznuje naša lepa Slovenija, spet zbrali pohodniki in se podali na pohod  v organizaciji Turističnega društva Stari vrh.

Čeprav sem zjutraj, ko sem še med prebujanjem slišala, da pada dež, napisala na FB, da so to zadnje kaplje in da nas čakajo lepi razgledi, se to ni čisto uresničilo. No, sploh se ni uresničilo. Z Anico nisva dvomili v prelepo, toplo sonce, ki se bo pokazalo takoj, ko bomo zakorakali na pot. Zato sva se odpeljli v Javorje. Vedno pa ni vse tako, kot bi rada jaz in v Javorjah je še vedno deževalo.

Vseeno se nas je v gostilni Blegoš ob devetih zbralo 20 pohodnikov. Osemnajst odraslih in dva mlada in energije polna pohodnika, ki sta postala že kar redna člana naše pohodne druščine.

Dež pa je še kar naprej padal, zato smo tudi odhod malce preložili, a le za nekaj minut. Ko se je vsaj za silo zvedrilo smo odšli proti frani cerkvi Svetega Tilna, ki stoji na gričku, tam nas je na pot z nekaj besedami pospremil predsednik TD Stari vrh Tomaž.

Tja gor bomo šli

Farna cerkev Svetega Tilna

Pred nami Murave (v ospredju vaško pokopališče), a mi smo namenjenji v Dolenčice

Iz balkončka nas je pozdravljal in srečno pot zaželel tudi župnik Ciril

Nekateri so si še na hitro ogledali cerkev, ki bi morda drugič zaslužila nekaj več pozornosti in besed. Po stezi, ki jo je pred dnevi naš glavni vodnik Janez pokosil smo se spustili v Dolenčice, kjer smo obiskali rojstno hišo slikarja Antona Ažbeta. Ogledali smo si spominsko sobo, Katarina Ažbe Peternelj - Antonova pranečakinja, pa nam je o velikem slikarju povedala tudi nekaj besed.

Anton Ažbe

Rojstna hiša Antona Ažbeta

Nadaljevali smo pot skozi vas in se poičasi pričeli dvigati mimo starega in porušenega mlina v Sevnici. Že v Dolenčicah smo si nadeli pelerine in odprli dežnike, ker je spet pričelo deževati.

Javorje - Grič

Šli smo mimo "ta debele smreke", ki je žal že pred leti izgubila boj z lubadarjem in naravo

Tudi tik pod vrgom Gore so sekali (se vidi po neobraslih smrekah)

Tako smo med rahlim dežjem hodili skoraj do vrha Gore. Vmes smo imeli seveda tudi krajši poičitek za "zdravila", ki so bila na tak deževen dan nujna (skoraj)

Tu je sledil krajši postanek in ogled cerkve Marijinega vnebovzetja, ki jo trenutno obnavljajo. Ker se nismo mogli posesti po travi tako kot na lanskem pohodu, je postanek trajal malce krajši čas in spet smo se podali naprej. Tokrat strmo navzdol proti Dolenji Žetini. Skozi mokro podrastje in po poteh skozi gozd smo prišli do vasi.

Pri Škundar v Žetini so nas z blejanjem pozdravile ovce, ki so bile varno "spravljene" v hlevu. Tu so volkovi v lanskem letu že poklali dobršen del črede.

Gora (Malenski vrh) cerkvice se od tu ne vidi

Tu smo spet zagrizli v klanec in v Gorenji Žetini zavili v vsem že znano Kmetijo odprtih vrat Andrejon, ker smo imeli daljši postanek z okusno domačo malico.

Vse sveže spečeno in zelooo okusno

Seveda sem kupila sir - Žetinca.

Na voljo je pa še veliko drugih, z različnimi okusi

Andrejonova mama pripravlja drobnjak za še en "drobnakuc"

(Drobnjakovo potico)

Vnuk Petrer pa nam je odlično zaigral na harmoniko.

Po daljšem postanku smo se siti in osušeni odpravili naprej, oziroma nazaj proti Javorjam. Kot na tem pohodu vedno: mimo slapu Pod rancka.

Gorenja Žetina in Blegoš

Zanimiva soteska, voda je izdolbla žlebič med skalami

Klopic, ki so letošnja nova pridobitev na naših označenih poteh danes nismo preizkušali, saj se je ponovno ulil dež, nekaj časa smo sicer vedrili pri Korošc na hlevu, a se je takoj, ko smo se po malce zatišja spet podali na pot spet ulilo. Spet le za nekaj minut.

V Brinju smo se ustavili pri hiši, kjer ji domačini pravimo Na Matikuš, ali pa v Maln. Janez je povedal tragično zgodbo, ki jo ima ta, sicer sedaj lepo urejena in obnovljena hiša, ki pa so jo konec druge svetovne vojne Nemci požgali, saj je bilo izdano, da tu meljejo moko za partizane. V ogenj so zmetali vso družino, rešila sta se le dva otroka, ki sta bila pri sosedu na obisku.

Mimo izvirčka

Ko smo se vrnili nazaj v Javorje smo se ustavili še pri obeležju Meteorita Javorje...

....ter se nato odpravili v Gostilno Blegoš, kjer nas je že čakala okusna obara z ajdovimi žganci.

Spet en malce drugačen pohod po, že skoraj vsem znani poti. Upam, da smo se vsi imeli lepo. Z nami so na pohodu bili tudi novi pohodniki. Par iz Vrhnike in par iz Šentjerneja. Upam, da so z nami preživeli lep dan in se bodo še vrnili, kljub temu, da nam danes vreme ni bilo naklonjeno.

Vsak po svoje si naredi dan in če si znamo tudi tako turoben dan narediti lep smo "zmagovalci"

Hvala vsem udeležencem za dobro družbo in se vidimo na naslednjem pohodu.

Vabim vas da se nam pridružite spet čez slab mesec dni: 18.7., ko se bomo (ob 8. uri) zbrali v Javorjah in se odpravili na naš najvišji vrh Blegoš.

Spet Od doma, Domov

 S temi zapisi "Od doma do doma" že skoraj malo pretiravam. A te poti se ne bom nikoli naveličala, saj je vedno kaj novega, drugačnega, vedno je kaj po čemer se razlikuje od prejšnje. Včerajšnja je bila zame ena težjih, saj sem zelo zelo težko hodila (a to je že druga zgodba in upam, da se bo hitro in brez posledic končala- izpuščaj od klopa in antibiotiki) in ko sta Ida in Anica nekaj omenjali se Stari vrh, sem jima samo zaželela srečno pot....

 Dan prej sem poklicala Anico in ji rekla, da grem v Javorje. Brez odlašanja je rekla, da gre z mano. Seveda sem bila zelo vesela. Dogovorili sva se za -po Frenkovih besedah, čisto nečloveško uro, saj jo je v Škofjo Loko pripeljal že ob pol petih, ko je bila še tema. Za naju pa je bilo ravno prav.

Skoraj še tema

Moja lučka pa ni delala

Pod Gabrovim sta naju takole opazovala dva konja

 V Vincarski grapi je bilo še zelo temno in nadela sem si lučko, ki pa je bila (spet) prazna in si z njo nisem mogla nič pomagati. Nekaj malega se je že videlo skozi veje in stopali sva malce bolj previdno. Na Kobili pa je bilo že skoraj popolnoma svetlo. Šli sva kar po standardni poti na Gabrovo in naprej do vrha.

Ko sem nazadnje šla tu mimo je ta hiša še stala

Tam je pa že sonce

Dohitela (in prehitela) naju je gospa, ki vsak drugi dan gre peš iz Stare Loke na Lubnik.

Nasproti nama je prišla Lubniška muca

Res lepa

 V koči sva pozdravili Tatjano, ki je že hitela s pripravo ocvirkovice in flancatov za goste. Tudi midve sva se odločili za vsaka en kos ocvirkovice, sicer od prejšnjega dne, a Tatjanina ocvirkovica je odlična tudi, če ni čisto sveža.

Pogled na Sorško polje

In v Javorje

Ja Tatjana, dobra je bila

Proti Bukovemu vrhu

 Ko sem prejšn ji večer klicala Ido, če gre z nama je rekla, da nama bo raje prišla nasproti in ko sva zapuščali vrh naju je že klicala. Rekla je, da je že pod Lubnikom. Ker se nisva čisto razumeli, sva jo z Anico mahnili navzdol po bližnjici, Ida pa proti vrhu, okoli po stezi in smo se seveda zgrešile. Zato sva z Anico kasneje Ido počakali pri klopici na sedlu. Ko sta se z Dingotom vrnila, je bil Dingo res vesel, ko naju je zagledal in je takoj začel iskati palico, saj je vedel, da mu jo bom jaz metala.

Smo že skupaj z Ido in Dingotom

Za Dolinčkom

 Po vojaški cesti smo hodile do odcepa za Sopotnico in tam zavile proti Gabrški gori. Že prej smo se odločile, da bomo naredile ovimek mimo cerkve. Lepa potka, malce gor in malo dol in po pol ure hoje smo prišle na razgledni travnik, od koder se odpre pogled na Poljane in dolino. Odšle smo naprej do cekve sv. Primoža in Felicijana, ki je najstarejša podružnična cerkev v poljanski župniji. (omenjena v Loškem urbarju že leta 1501)

Poljane

Bukev

 Za tale pogled se pa splača priti na G.g.

Lepa cerkvica sv. Primoža in Felicijana

Tudi tu so bile ivanjščice -marjetice

podlesna pijavčnica

 Ob cerkvici smo se posedle na klopi pomalicale in malo počile. Nato smo odšle nazaj proti križišču kjer smo  bile že prej in se spustile na severno stran Gabrške gore in mimo Rovtarja do vojaške ceste. Iz tega dela poti smo občudovale razglede na Javorje in hribe od Blegoša, Malenskega veha (Gore), Koprivnika. Mladega in Starega vrha ter vse lepe sončene vasice pod njimi.

Čebelnjak smo opazovale toliko časa, da nas je ena čebela imela dovolj in je Ido pičila na sredo lica

"Ajdin stil"-pravi Ida

Tudi javorjevih "eroplančkov" bo letos dovolj

Pot do Javor je nato minila ob obiranju jagod, mojemu jamranju na vsakem najmanjšem klančku in Dingotovih vragolijah s palico.

 

Pohod je bil lep, lahko bi rekla tak kot vedno, ali pa spet malo drugačen.

Preden pa smo lačne posedle k najboljšemu maminemu golažu, smo se še z avtom zapeljale na Greblico občudovat prelepe travnike marjetic...