Ljubljanski tek je postal že nekako moja stalnica, za katero vedno govorim (že ene deset let), da nikdar več, a me vedno znova potegne. Vsako leto pravim, da zato, da bom imela prej kakšne dva meseca razlog, da bom šla tečt na polje. Ja seveda. Sicer sem šla parkrat tečt, a vsega skupaj ni bilo za 50km. Jesen je bila do sedaj lepa in opravičila res ni.
Za ta tekaški vikend pa je bila vremenska napoved popolnoma drugačna. Naj bi močno deževalo, napovedovali so celo neurja in močan veter. A ne, nas to ni ustavilo. Gordana, Maja, Jaka, Damir in jaz. In seveda naš - tako kot vsako leto - šofer, nosač in tehnična in moralna podpora moj Igor. Mislim, da če bi samo eden izmed nas rekel: brez veze, preveč gre dež, jaz ne grem ....... bi tudi ostali obupali in nebi šli. Tako pa nas res slabo vreme ni ustavilo
Ko smo se zjutraj peljali proti Ljubljani, je na vso moč padal dež, a nam ni pobral dobre volje. Zaparkirali smo se v Tivoliju, se pokrili in ovili v najboljše pelerine in odšli na štart. Dež je ponehal in tek smo začeli v vedro vreme. Na sredi trase se je celo pokazalo modro nebo, kar pa je bilo le - dobesedno, zatišje pred nevihto. In preden sem prišla v cilj je padal dež že z vso močjo.
Navijačev je bilo ob progi kljub dežju presenetljivo veliko, otrok in celih družin. Nikjer pa letos ni bilo plehmuske, ki sem jo res pogrešala, čeprav vem da vreme ni primerno za te inštrumente. Nekje na sredi je skupina navijačev imela radijo in na ves glas je igral Avsenikovo Golico. Kar poneslo je naprej.
Resnično vsa čast vztrajnim navijačem. Imam občutek, da jih je iz leta v leto več.
Nič kaj lepo jutro....
.....a mi smo pripravljeni na vse.
Na štartu je dež prenehal
No pa pejmo..
The strojmachine ....noro
Na 1 km nas je bilo še veliko
Luže, luže povsod
Nekaj jih je še za mano
Na tem ovinku je bila običajno plehmuska, letos jo je dež pregnal.
Se je pa za trenutek pokazalo modro nebo
Voda, letos čokolade ni bilo
So pa navijači ponujali marsikaj ob cesti
Ko je za človeka tekaški praznik, kljub temu da je le navijač. Obesil je slovensko zastavo in na vso moč navijal. Bravo.
Pa še en klepet in selfi z neznanim tekačem nekje na progi.
Čeprav je spet padal dež so bobnarji vztrajali.
V cilju
Na običajnem mestu smo se vsi zbrali, se preoblekli, Jaka je razdelil vilijamovko, ki nam je vsem popolnoma premočenim res prijala in kar takoj odšli proti avtom. V Medvodah še standardni postanek in analiza tekme.
Juha, čaj, banane, mandarine.....samo kaj ko so ljudje kar stali pod to streho,
ker je padal dež in ostali niso mogli blizu
Mmmm, paše na mokre in urtujene mišice in želodčke
Zmagale smo
Še končna analiza v Kocki. Strinjali smo se, da je bilo fajn
Lep dogodek je bil in čeprav sem spet rekla da je zadnjič.........najbrž ni.
Moram dopisati še slovo od mojega (starega) fotoaparata, ki sem ga nosila s sabo in ga je vlaga dokončno zdelala. Slike so temu primerne.
