Gore me vedno znova prevzamejo in če bi odločala jaz, bi vsekakor bila večkrat v skalah. Igor ima raje domače zelene gričke, še raje pa tiste na katere lahko pride z gorskim kolesom.
Ker sem obljubila, da bom vsake toliko časa iz predala potegnila kakšno pesmico, dajem v branje naslednjo.
Ni osebna. Nastala je že pred časom, ko sem prebirala imena umrlih v gorah v kapelici v Krnici. Ker sem bila tam sama, sicer s kolesom, so mi misli in domišljija začele "bezljati"na vse strani in nastalo je tole:
Prinesla sem ti šopek cvetja,
dol s planine najine,
tam kjer sva tistega poletja,
sledila gamsove steze.
Med skalami sem spet iskala
sled obljube davnih dni,
ki v gori sva jo takrat dala:
"Za vedno moja," rekel si
Obljubo slišala je gora.
Želela te je imeti tam.
Da njej boš večno pel in godel,
pod steno si obležal sam.
Prinesla sem ti šopek cvetja,
dol s planine najine.
Pod križ ga bodem položila,
naj rože črni grob krase.
H.J.
H.J.
Ni komentarjev:
Objavite komentar