Člani Planinske sekcije LTH-ja, ki sodi pod okrilje Planinskega društva Škofja Loka smo prvi pohod v letu 2018 opravili na precej lepši dan, kot je bilo sprva napovedano. Obetali so oblake, sicer brez padavin, a vseeno se nisem nadejala tako lepih razgledov, kot smo jih bili deležni iz lepega in razglednega vrha Galetovca.
Razpis za pohod je bil že dalj časa na oglasni deski, a pretiranega zanimanja zanj ni bilo. Mene je malo zadrževalo le to, da je bilo na Rudnem medobčinsko prvenstvo v smučarskih tekih, a sem se v četrtek le odločila za pohod. In ni mi žal.
Naše izhodišče je bila Bohinjska Bela. Naša mala skupinica - z vodnikoma Romanom in Matjažem nas je bilo vseh skupaj deset, smo se najprej podali po cesti v vas. Pod obokanim mostom, nad katerim pelje železnica, smo se nekaj metrov najprej dvignili po asfaltu. Sledili smo oznakam za slap Iglica in že kmalu nad vasjo prišli do njega.
Slap Iglica
Nekaj metrov naprej od slapu nas je čakal malce bolj tehničen del poti, a nič takega, le lestev, ki nas je navpično dvignila na pečino nad slap. Od tu smo imeli že prav lep razgled na dolino in tudi na naš cilj Galetovec.
Pod nami hiše, tam za nižjimi smrekami pa že Galetovec
Nadaljevali smo po gazi, oziroma stezi proti hišam in od tam naprej po cesti, skozi gozd in višje do turistične kmetije. Za kmetijo pa spet na stezo in v breg.
Vas Slamniki (bolj zaselek)
Mimo turistične kmetije
Mimo lepih, a na videz zapuščenih starih domačij
Takoj nato pa v strm breg.
Čin, čin
Roman je zakoračil v strm breg. Pred enim tednom je tu hodil z ženo in so se v precej globokem snegu poznali le njuni, že precej zabrisani sledovi, tako, da se je precej namučil, ko je znova delal gaz. Snega je bilo iz metra v meter več in na nekaterih delih v gozdu je bilo prav težko priti preko preprek v obliki podrtega drevja ali pa splazenega snega, ki je naredil nekakšno skorjo, ki jo je bilo težko pregaziti.
Eden od spustov na poti
In taisti spust še nazaj
Tam gori se pa že sveti čez vrh
Tik pod vrhom
Naša skupinica
Na vrhu smo srečali prav tako skupinico, kot je bila naša, pohodnikov iz Radovljice, ki so na Galetovec prišli iz druge strani - tiste po kateri se bomo mi vračali. Oni pa so se vrnili po naši sledi.
Gojko
Razgled na vrhu
Od lepega razgleda kmalu ni ostalo veliko, privlekla se je megla, ki se je okoli vrha vlekla tudi še potem, ko smo mi bili že v dolini in res smo imeli srečo, da smo vsaj deset minut lahko opazovali dolino. Postalo je dokaj hladno, zato smo se odpravili nazaj.
Vso pot so nas spremljale planinske staje, seniki in (najbrž) vikendi
Gojko je imel tehnične težave, kar je bilo najbrž prvič, da smo na poti stali zaradi koga drugega in ne zaradi mene, saj sem imela nemalo težav v snegu. Je pač potrebno gledati, kje se stopa, ker pa sem preveč geldala okrog sebe (kot vedno) sem bila vsaj petkrat na riti in sem se dvakrat prav s težavo rešila iz snega, malo zaradi smeha, malo zaradi res nerodnega položaja. Snega je bilo vsaj en meter, če ne več in ko se do pasu ugrezneš vanj.......
Po precej bolj prehojeni stezi, kot prej pri vzpenjanju, smo se vrnili v dolino, kjer smo se v gostišču v Bohinjski Beli še podprli in se prijetno utrujeni odpeljali domov.
Pohod je bil res lep, na koncu je naneslo vsega skupaj 858 višinskih metrov, in skoraj 12 kilometrov. Čeprav to ni pretirano veliko, pa sneg, ki ga na današnji poti res ni manjkalo, naredi svoje. Pa ne mislim, da je pot zaradi tega manj lepa, bolj zoprna....nene. Lahko rečem, bolj zanimiva in vsekakor vredna ponovitve, tudi v snegu.
Se vidimo na naslednjem pohodu!!
