Tedenske počitnice v Kranjski gori skupaj z nečakinjo Lucijo smo počasi zaključevali in za zadnji skupni dan sva z Lucijo izbrali pohod na Martuljške slapove. Tudi Igor je rekel, da se nama bo pridružil. Saj je od sobote vse dni kolesaril. Midve pa sva po Tamarju, Krnici, Slemenovi špici imeli že prav dobro uhojene noge za takšne lepe sprehode.
.jpg)
Ker pa veva, da Anica in Frenk tudi rada hodita, sva ju poklicali že v ponedeljek in povabili na Slemenovo špico ali na Martuljške slapove. Za torek, ko sva šli na Slemenovo, sta imela že druge načrte, za v dolino pod Špikom in pohod do Martuljških slapov pa sta bila takoj za.
Dogovorili smo se da se dobimo kar v Martuljku in ob osmih se nas je vseh pet odpravilo proti dolinici, nad katero se dviga visoki Špik.
.jpg)
Že prav kmalu se dolinica zoži in če sledimo levi stezi pridemo do potoka – hudournika kjer je na mestu, kjer teče po ravnem pravo mesto možicev. Res zanimivo. Nekatere možici precej motijo, mene ne. Menim, da je marsikateri drug človekov poseg v naravo precej bolj agresiven, kot pa možici. In tu v tej dolini jih je prav lepo pogledati.
Ob potoku smo se dvigali po ozki stezi, čez mostiček in po lestvi ter prav kmalu zaslišali bučanje vode, ki je padala čez skale v prvem slapu. Kar nekaj časa smo ga opazovali. Zanimivo, da ni bilo drugih pohodnikov-
Nadaljevali smo vzpon proti Ingovi koči. Na razcepu kakih deset minut pred kočo pa smo se odločili narobe. Oznake so bile malce nerodno postavljene in tabla na kateri je pisalo 2. slap je kazala kar precej navzgor na zgornjo pot. Tja je bila usmerjena tudi tabla »Za Akom« in »Pod Špik«. Mi smo ubrali to pot. Malo kasneje smo po stezi prišli na cesto - nekakšno križišče in ravno takrat se je iz spodnje poti pripeljal nek gospod s terenčkom. Ustavila sem ga in vprašala če gremo prav za 2. slap: seveda, seveda kar tu gor naprej---je pokazal zgornjo pot, ne te po kateri je prišel. Dobro, torej smo prav….. Ja pa ja. Najbrž si je ta domačin mislil: lej pa sem jih….se bodo lovili…
Prečenje, ko smo iskali drugi slap
Dolgo smo se vzpenjali in meni je bila steza vedno manj znana. Do zgornjega slapu sva pred 6 leti že šli z Ido. Igor je iskal signal za garmin in ko smo prišli dovolj visoko, je tudi tega našel…: »Hermina, mislim, da nismo prav, čist v drugi grapi smo..« nekaj časa smo tuhtali in nato obrnili.
Kmalu smo srečali dve pohodnici, ki sta prav tako zašli in iskali 2 slap. Vrnili smo se kar precej nazaj in nato našli stezo, ki nas je prečno pripeljala do prave s teze. A vmes je bilo kake dva kilometra steze. Tudi gospe sta šli z nami.
Ko smo po kaki uri končno prišli na pravo pot, nas je čakalo še nekaj vzpona. Seveda sta Igor in Lucija šla naprej in sta našla slap več kot petnajst minut pred nami, ki smo že malce utrujenih nog lepo počasi grizli zadnji klanec.
Drugi slap, je skrit v kanjonu v katerega je potrebno priplezati po klinih in jeklenici. Izziv za Lucijo, a na koncu se je izkazalo, da ji je bilo zelo všeč. Tik pod slapom je precej neprijetno smrdelo in Lucija in Igor sta se samo kremžila, jaz pa sem kmalu našla vzrok. Nad nami se strmo dviga stena in najbrž je po njej padel gams, ki je že skoraj popolnoma strohnjen in posušen ležal tik pod stezo.
Vrnili smo se nazaj, tokrat po pravi, uhojeni poti in srečevali ogromno pohodnikov. Kmalu smo prišli do jase, kjer je na zgornjem robu kapelica Marije Snežne in spomenik ponesrečenim alpinistom pod Špikom in v Matruljških gorah. Na spodnjem delu jase pa je Ingova koča. Pravzaprav je jasa planšarija in v tej koči se menda zelo dobro je. Mi smo se ustavili samo na radenski in nadaljevali pot v dolino.
Ustavili smo se še pri zanimivi vodni črpalki, ki črpa vodo do koče in nato po strmem kolovozu odšli do izhodišča. Ko smo se vračali je bil smerokaz spet obrnjen prav in povsem logičen. Nekdo se je pošalil z nami.. Nič hudega, imeli smo se čist uredu.
Anica nas je peljala še na odlično kosilo in zadovoljni, kljub temu, da je bil naš pohod namesto tri ure, dolg pet ur, smo zaključili druženje v Martuljku.
Hvala Anica in Frenk za družbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar