Iz Škofje Loke do Žirov

 Tale pot mi že nekaj časa ni dala miru. Peš v Žiri, po gričkih, ki jih ves čas opazujem, a prav nič ne poznam. To pomeni, da se bom najbrž tudi kdaj izgubila. 

 

Teti Anici sem povedala za moj načrt, da bi rada šla peš do pokopališča v Žireh, kjer je pokopana moja teta in njena sestra Hermina. Anica pa, kot sem pričakovala, - ja greva. In je bilo zmenjeno. Prvi termin, pred slabim mesecem, je zaradi dežja odpadel. Ta sobota pa je bila kot naročena, toplo in jasno vreme, le stric Franc, ki je tudi želel z nama je bil žal zadržan. Pa, kot boste prebrali (tisti, ki boste brali) boste videli, da ga na naslednjem takšnem pohodu obvezno vzameva s sabo, saj sva se res trapasto izgubili😊. Tokrat naju je rešil Mirko (mož tete Hermine), ki sva mu res hvaležni. 

 Dan prej mi je Igor naložil en hudo fajn zemljevid na telefon, na katerem sem označila točke in po njem sva se ravnali. Super zadeva, če bi jaz prav označila točke.....

Jutro je blo lepo in da ne bi že iz Loke "tolkli" asfalta, naju je Frenk zapeljal z avtom do Zminca, tu sva že kar takoj zagrizli v precej strm breg, seveda sva že tu zgrešili pravo stezo, a vseeno brez težav, razen plezanja preko posekanih vej,  po slabi uri prišli do vrha - do Arharjeve kapelice. Vmes sva obe prvič letos slišali kukavico, ki nama je prikukala srečo, saj se je dan lepo zaključil, ne povsem po pričakovanjih, a lepo.

 

Zminec

 

Začetek najine poti

 

Malo zapleteno

 

naravne markacije, zihr je prav

 

Pajšta in drva - Arharjeva

 

Do Arharjeve kapelice

 

Sveti Bernard

Na vrhu sva se razgledali, počili, seveda pozvonili za srečno pot in nadaljevali pot naprej proti Bukušku in vrhu - Pouhucu. Ti kraji so mi zelo poznani, saj tu nabiram gobe in borovnice, šli sva mimo hiše, kjer je doma Igorjev stric - Jamnika in nadaljevali pot po gozdu - spet malo preko vej in debel, do ceste, ki pelje iz Bodoveljske grape do Črnega vrha. Cesto sve le prečkali in se pričeli vzpenjati na 945m visoki vrh Polhovec. Pot je lepa, le razgledov od tu še ni, saj je zelo poraščen. Ves čas sva zato hodili v senci, kar nama je bilo kar všeč, saj kljub temu, da je šele april temperature niso bile prav nič pomladne.

 

 

Pri Bukušku

 

 

 

 

Tako stara pa še vedno povsem zelena

 

 

Tam zadaj je sv. Ožbolt

 

Jamnk

 

Klanec na Pouhuc

 

  

 

 

 

 

 

 Vrh Pouhuca

  

  

Razgledi

 

 

 

  

Javorje se še ne vidijo. Spredaj sveti Volbenk, nad njim rahlo desno cerkev na Gabrški gori in točno nad Volbenkom je Malenski vrh, v ozadju Blegoš

 

 

 

Voda

 

 

Anica in za njo Pasja Ravan

 

midve

 

 Traktorska pot naju je počasi (z enim manjšim, kiksom, ki pa sem ga takoj opazila na prej omenjenem zemljevidu na telefonu) pripeljala ven iz gozda in na makadamsko cesto po kateri sva prišli do sedla na Črnem vrhu. Od tu, no že malce prej, pa se je razgled odprl tudi na notranjsko stran in naprej na Sivko, kamor sva bili namenjeni. Čakal naju je malo bolj neprijeten del poti, saj sva morali hoditi po asfaltu, a pot je bila v senci, na brežini ob poti pa vse polno raznih rož. Opazovanje le teh nama je krajšalo čas. Prišli sva do razpotja, kjer nama je kolesar pokazal pot neprej. 

 

Črni vrh

 

 

pogled na Notranjsko stran

 

Žanjevec - vse polno ga je bilo med travo v gozdu...

 

med skalami pa ta - rdeči, prav tako žanjevec

 

mračica tudi že cveti

 

Na sedlu pod Pasjo Ravnijo pa križišče, kjer nama je kolesar pomagal najti pot

 

uničeno obeležje NOB

 

  Nadaljevali sva pot v smeri Suhega dola. Morali pa sva še preko manjšega grička - Sivke. Pot je lepa, položna a odprta. Preden sva prišli na vrh, ki je neporaščen sva šli mimo klopice, kjer je vpisna knjiga in samopostržna omarica, a so bili v njej le trije kozarčki brez okrepčila, ki pa ga midve tudi nisva pogrešali. Leiz firbca sem odprla omarico. Na Sivki pa prava domača vremenska postaja. Najbolj točna. Nadaljevali sva preko vrha, spet v napačno smer. A sva spet to opazili zelo hitro, tako da sva se vrnili le nekaj metrov nazaj in nato šli v pravo smer. Najprej spust in nato še en vzponček in šele potem spust v Suhi dol, kjer sva se za nekaj minut ustavili pri prijetni gospe, ki nama je dotočila vode v flaške. 

 

Včasih so se stezice komajda videle, če nebi bilo zelenja, bi se res slabo

 

smerokaz za Sivko

 

borovnice cvetijo

Stezica proti Sivki

 

Vpisna knjiga

 

Vrh Sivke in vremenska postaja

 

Ne rabiš srca za okvir za fotko

 

 tudi čebele so že 

 

kako lepo

 

pot je orientacijsko kar zahtevna, če si v teh krajih prvič

 

Proti Suhemu Dolu

Malce preden sva se spustili do Suhega Dola je zvonilo poldne, torej sva na poti že pet ur. Čas za malico. Kar pri starem hlevu, kjer je bilo lepo očiščeno nekdanje gnojišče, sva sedli v senco in pojužinali. Opazovali sva krave, ki so leno ležale v travi in prežvekovale. Pot od Suhega dola se je nadaljevala skoraj po ravnem, čez kakih petnajst minut pa spet v klanec. V smeri Golega vrha. Tu pa sem naredila napako pri risanju zemljevida in tudi navodil, ki mi jih je dal Anton D. po telefonu se (kako mi je žal) nisem držala. !Ravnaj se po oznakah občinskega pohodnega kroga! šli sva predaleč. Po treh kilometrih od Suhega dola (za tiste, ki bi slučajno hodili tu) bi se morali obrniti v levo v breg in slediti oznakam GPK - modro zelenim markacijam in bi prišli do utrdb na Golem vrhu.

 

 

 

Leno so naju opazovale

 

Prostor za malico

Midve pa sva zatoplenji v pogovor in moj napačno zarisani zemljevid, nadaljevali pot in šli proti 899m visokemu vrhu, ki je bil na mojem zemljevidu označen z imenom Javorč. V naravi pa je to vrh Zale. Ne vem zakaj je na zemljevidu, ki sem ga imela jaz označen z imenom Javorč!?.  Nadaljevali sva še nekaj deset metrov, po res lepi potki in prišli do kočice in table ter nekakšnih igral, lep prostor, a meni se je vedno bolj zdelo, da nisva na pravem mestu. Malce prej sva že klicali Mirkota in mu rekli, da greva proti Javorču in da se tam srečamo. 

 

Tule sva opazovali mravljišča in že pošteno zašli..

 

Na mojem zemlhevidu je to Javorč😟😠

Sicer pa je tu zelo lepo

Kmalu naju je spet klical Mirko in vprašal, kje sva. Povedala sem, da sva nekje okoli Zale in ker on poza te kraje je rekel samo, da naju pride iskat. Nato sem ustavila še edinega človeka, ki je takrat prišel mimo - mladega motrorista in ga vpršala, če sva na pravi poti za Jvorč, a se je le malce zasmejal in rekel, da morava nazaj do asfalta in tam na drugi greben. Vedeli sva, da sva res zatavali.

Sicer midve sploh nisva bili izgubljeni, saj sva vedeli, kje sva, le koča na Javorču je bila povsem drugje kot sva mislili....😁😙 Obrnili sva se nazaj in odšli proti glavni cesti, kjer naju je pobral Mirko. Tako se je najin pohod nečastno končaj, sredi gozda in v avtu. Pri 24.5 kilometrih prehojene poti in 1340 višinskih metrih.

 

 

 

Na Javorč na štruklje se pa splača iti - tooop

 Ko smo se z avtom peljali proti Javorču, sva videli, da naju je čakalo vsaj pet kilometrov asfaltne ceste in nato še spust v Žiri - še dodatnih približno 4 likometre poti. Ustavili smo se na Javorču in si privoščili Javorške štrukle in se nato odpeljali še naprej v Žiri. S teto Minko, ki naju je prišla iskat v Žiri, smo se nato odpeljali še na pokopališče do groba tete Hermine in dan zaključili ob odličnem sladoledu v Ambasadi.

Dan je bil res lep in kljub temu, da sva ga malo čudno zaključili poln doživetji in pomladnih razgledov. Bo pa, vsaj meni ostal tisti nedokončani del malce v napoto v glavi. In obljubim, da ga čimprej zaključim, tako kot je treba. Brez tavanja po drugem bregu. 

Igor je rekel samo, da lahko "afne guncava" ker imava tak suport od ostalih: hvala Frenk za vožnjo zjutraj, Mirko za vožnjo po izgubljanju in Minka za vožnjo domov. 

 

In tisti 899m visoki Javorč na zemljevidu NI Javorč, ampak je vrh Zale!