Danes je moj blog preskočil lepo okroglo številko. 60.000 klikov na mojo stran. Zame veliko, glede na to, da ne pišem o politiki, o čenčah in tračih, niti ne o modi in podobnih zadevah, ki se zadnje čase dobro berejo. Niti ni imel še noben moj zapis naslova Šokantno, to morate prebrati.....Ne nabiram klikov in ne rabim xnajst sledilcev.
Ne, pisati sem začela zase in za tiste, ki jih pač teme o katerih pišem zanimajo.
Vesela sem vsakega, ki si vzame nekaj minut in jih nameni mojemu blogu.
Hvala vsem, ki me berete, ali le pregledate slike. Saj to je moj namen. Da slike, ki jih imam poln računalnik pokažem še komu. In pa seveda zraven ne morem biti tiho😄. Torej, da vse o svojih pripetijah povem še komu. No skoraj vse.
Današnji dan je bil zame še drugače poseben. Še ena mala zmaga. Po tistem Blegošu z nečakinjama, sem se prvič spet podala na malo daljši sprehod. (z nekaj klanca). Zaradi težav s kolenom skoraj tri mesece nisem šla na noben hrib in sem hodila le na krajše sprehode po ravnini. Na vsakem manjšem klancu sem v kolenu čutila bolečino. Ko mi je priznan ortoped (ki sem ga hudo fajn plačala) napovedal, da je to, to in da nikoli več ne bom mogla hoditi v hribe, se mi je svet čisto mičkeno podrl. A sem ga s trmo sestavila, oz. ga sestavljam nazaj. Poiskala sem drugega ortopeda, ki mi je precej pomagal in sedaj, po treh mesecih se mi je stanje izboljšalo že do te mere, da sem danes spet bila tam, kjer sem najraje - zunaj, prepotena in zadihana. (kar glede na mojo trenutno kondicijo sploh ni bilo tako težko doseči)
Popoldne sem odšla v Javorje. Sabo sem vzela opornico za koleno - za vsak slučaj, če bo Ida šla ven z Dingotom, da bom šla z njo. Ko sem prišla v Javorje je kar močno deževalo in šele po dveh urah se je zvedrilo toliko, da je Ida rekla, da gre na Stari vrh.
"Grem s tabo."
Dingo je skočil v prrtljažnik in odpeljali smo se na Grebljico. Od tu je kratek krožni sprehod na vrh Starega vrha in mimo koče nazaj do avta. Vsega skupaj je slabih 5 km in 230 višinskih metrov. Šala mala - pred pol leta. Danes pa ena mala zmaga. Hodili sva uro in dvajset minut. Enkrat dllje, kot bi Ida sama. Res pa sva se precej ustavljali in slikali. Saj so nama oprano nebo in oblaki, ki so se počasi umikali jasnini, dajali res lepo kuliso za slike.
Najprej po položni poti čez smučišče, kjer že čakajo na primerne temperature, saj so snežni topovi že pripravljeni.
Dingo uboga
Proti Vrhu
Meni se je pa kar smo smejalo
Na vrhu
Razgled...zame eden med petimi (če ne tremi) najlepšimi
Megle se še vlečejo
Za Blegošem pa se že Jasni
Drugič pa na Blegoš, na obisk k Maji..
Štartna hišica na smučišču, tokrat na štart na tek za palico čaka le Dingo
Tončke ni bilo "doma"
Zgornja postaja šestsedežnice
Tudi pri Gregu in Saši se tokrat nisva ustavili, saj sva se predolgo zadržali na vrhu in sva bili že malo pozni
Pa še skoz nasmejani
Tale, sicer kratek in nepomemben sprehod je bil danes zame več kot vsak tablet, ki ga lahko predpiše zdravnik. Hvala Ida, ker si me vzela s sabo.
In res je; po vsakem dežju posije sonce. Ostajam optimist.
Lepi so ti naši domači hribčki, s tvojim opisom in fotografijami pa še lepši. Lepo da ti gre s kolenom na bolje
OdgovoriIzbriši