Z Veroniko peš na Goro (Malenski vrh)

 Premalo krat se zavedamo, kako lahko tudi zaradi dogodkov, ki na prvi pogled niso preveč "srečni" doživimo res lepe trenutke.

 

To, da imam skrajšani delovni čas in določene omejitve pri delu je posledica kar nekaj (dokaj težkih) bolezni, ki so me doletele v mojem obstajanju na tem svetu. Vse se je k sreči lepo izšlo in danes si zato rada vzamem čas za uživanje - po moje. To pomeni, da je zraven nekaj napora in truda in da delim to z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Največkrat je to moj Igor. Včasih tete, sestre nečaki, starši in prijatelji. Tisti, ki me berete to že veste

Danes je bil en tak dan. Tokrat s sestro Veroniko. Veliki šmaren in na Gori je na ta dan maša. Kaj če bi šla tja peš. Nič pretresljivega. Pohod, ki traja okoli štiri ure (moje hoje) in dan namenjen druženju s sestro, obisku doma in tudi prošnji in zahvali Mariji za vse kar imam in kar si še želim. Ne veliko, ali pač - zdravje in moč za gibanje in zdravja za vse moje....Veliko. 

Igor naju je zjutraj zapeljal do Breznice od koder sva se odpravili po vojaški cesti proti Javorjam. Jutro je bilo še dokaj zgodnje in nekje med vožnjo smo šele opazili sončni vzhod.  Po vojaški cesti mi je vedo lepo hoditi, četudi mi večkrat kdo pravi, da je dolgočasno. Meni ni. Večkrat sva se ustravili in opazovali spremembe na poti. Ponekod se je že veliko zaraslo, ponekod je veliko posekano. Gozd se spreminja.  

 

 

 

 

  

 

  

 

  

Na pardolah sva zagledali Blegoš

 

  

Če bi imela boljši fotoaparat.....

 

   

Prvič tudi najin cilj - cerkev Marijinega vnebovzetja na Gori in Javorje

  

Na Poklajnum sva malce počili in se odžejali

 

  

  

Če ni prostora, se pa deske zložijo kar na markirano stezo

  

Mlaka

 

Ob poti

Na Poklajnum sva zavili v klanec na stezo, ki naju je pripeljala na staro pot, ki je včasih peljala iz Javorji na MLako, sedaj je to le še ozka steza. Nekaj časa sva hodili po njej in kmalu zavili proti Četeni ravni. Preko travnikov in po traktorskih poteh, sva prišli v vas. Poklepetali z Jernejo, ki nama je ponudila okrepčilo in kavo (ki mi je res zadišala, a vasovanje ni bilo v najinem planu) Dvignili sva se skozi vas, do cerkvice svetega Brikcija in se tam usedli v senco in pofruštkali. 

 

 

Pogled na Pooljansko dolino

 

Nazaj proti Gabrški gori

 

Danes jih je bilo vse polno

 

Mimo cerkve je že prišla skupina pohodnikov, ki so na romanje prav tako na Goro šli iz Luše. Malce sva še posedeli in nato nadaljevali pot skozi vikendaško naselje v Podvrhu.

 

Pod Četeno Ravnijo

 

Tu sva počivali

 

Na koncu Podvrha sva že bliže cilju

 

Za nama je cerkev na Gori

Sledil je makadamski spust proti Malnu (Matikušam) in nadajevali do hladne pitne vode Pizdnice, kjer so prej omenjeni pohodniki imeli počitek. Natočili sva vodo in izmenjali par besed ter nadaljevali pot. Tu pa so naju že dohajali drugi ljudje, ki so peš šli na Goro.

 

 

  

Na Maln

  

Odlična mrzla voda

 
 

Cesta pelje proti Blegošu

 

Na  Hlevišah pa že pravi promrtni kaos. Od tu večina gre peš.

Na Hlevišah je večina ljudi šla peš po cesti le nekaj nas je zavilo na staro pot, ki se precej strmo vzpenja proti vrhu. Nekatere sva prehiteli, drugi so naju prehiteli. Ko se pot poravna in pride iz gozda, sva bili že na višini cerkve in takrat so se oglasili zvonovi - firklc. Ravno pravi čas sva prišli do cerkve. Najprej sva šli v cerkev nato pa malce više na travnik, kjer sva sedli v travo in počakali, da se je pričela maša. 

 

 

 

Na Goro je markirana pot

 

  

 

  

Ko se pot poravna

 

 

 

 

 

Pogled nazaj na Javorje in Lubnik tam v daljavi. In na vso prehojeno pot

 

Cerkev na Gori 

 

Ljudi je bilo ogromno in po končani maši se nisva veliko zadrževali na Gori. Odšli sva po drugi stezi proti Hlevišam in od tam spet mimo Brinja in Malna v Javorje domov.

 Ustavili sva se še pri vikendu, ki ga imajo sorodniki na Muravah in malo poklepetali z Matejo in Samom in odšli naprej.

 

 

Kako lepo je cvetelo resje

 

 

 

 Že prej sva naročili mami, da ne bi slučajno pripravljala kakšnega kosila za naju, saj sva imeli s sabo malico in lačni res nisva bili.....
Seveda ja. Mami je skuhala odlično obaro in ajdove žgance in četudi sva rekli, da ne bova kosili, je bilo kosilo odlično.

 

 

Lep dan je za mano in ob zavedanju, da so moji bližnji (Igor, sestra, sestrin mož in še mnogi moji sodelavci in sodelavke) morali na tak velik dan delati na šihtu, namesto, da bi bili doma z družinami, se sprašujem, kam smo prišli. Da je skorajda obvezna prisotnost na delu namesto, biti z družino.... Ni spoštovanja do našega, domačega. Do družine, do prostega časa, nenazadnje do praznika, ki je eden največjih Slovenskih praznikov. Žal nekaterim (s tem ne mislim naštetih, ampak vodje v tovarnah) ne pomeni to nič več. 

 Še ena stvar, ki se je močno zavedam in sem res iskreno hvaležna, da mi je dana - čas:

Noben denar ne more kupiti časa, ki ga lahko preživiš ob stvareh in z ljudmi, ki jih imaš rad in ti nakj pomenijo. Ko bi se ljudje tega zavedeli, bi bil svet mnogo lepši. 

Križna gora in sončni vzhod

 Sončni vzhodi so povsod lepi. V tej vročini pa tudi zelo prija hoja zgodaj zjutraj, ko je še hladno. Pohod na Križno goro ni nič posebnega, če ga takšnega ne narediš sam. 

 

 

Z nečakinjo Lucijo sva že lani šli na Križno goro gledat sončni vzhod. Bilo ji je zelo všeč in vedno znova me je spraševala, če bova še šli. Seveda. Le na počitnice morajo priti takrat, ko bo lepo vreme. Končno so se vreme in počitnice ujeli in ni bilo več vprašanja. Počakali sva na sobotno jutro, da je z nama lahko šla tudi teta (moja sestra) Veronika.  Ko sem večer prej nagovarjala še Ajdo in Davida, če bi šla z nami je Ajda odločno odkimala: "Definitivno NE!" David pa je ob omembi teme postal tudi precej neodločen. 

 

Škofja Loka v temi

 

 

 Lucija se igra z lučko pravi da je OK

 

 

Lucija je šla spredaj, jaz zadaj, v sredi pa Veronika, ki pravi, da ji ni ravni v užitek hoditi po temi

 

 

 

Tudi nekaj živalic smo srečale. Prvo kar kmalu, ko se mi je odvezal superg in sem se sklonila, da ga zavežem. Veronika je mislila, da opaztujem žabo, ki je bila tik ob moji nogi. Jaz pa sem zavezovala čevelj in je nisem videla. Ko sem jo hotela slikat pa je odskočila v travo.  

Tole na sliki pa je polhek, ki je imel nesrečno noč in je mrtev ležal sredi poti.

 

Nad Cavernim se je že precej zdanilo

 

 

 

Tako smo se zjutraj odpravile na kratko enourno hojo po temi. Z lučkami je bilo prav zabavno. Že med potjo, ko se je na vzhodu začela risati prva zarja, je Lucijo zaskrbelo, če bomo prepozne. A smo prišle na vrh približno pol ure pred vzhodom. Prijeten hladen veter je sušil roso, ki se je nabrala čez noč, pogrnile smo deko in sedle ob cerkvi v travo in čakale na sonce. 

 

 

 

 

 

Se že vidi pikica

 

 

 

 

 

 

 Res lepo, energije za cel dan. 

 

 

Tudi na tej sliki je poleg mucjka, ki se nam je pridružil ob cerkvi še ena živalca. Čisto zadaj tik pod gozdom je bil zajček. 

 

 

 

 

 

Z Lucijo sva še malo "zmečkani", Veronika pa je že čisto budna, saj je navajena zgodnjega vstajanja

 

 

 

 

Končno zajtrk

 

Muci pa kar vztraja. Ko smo odhajale sem mu dala malo tunine paštete, ki jo je z velikim veseljem polizal. 

 

 

 

 

 

 

 

Opazovale smo oblake, ki so bili nad gorami in letala, ki so delala kratke svetleče črtice. Počakale smo, da se je sonce v celoti pokazalo izza hribov. Prkrasno, vedno znova in vedno lepo. Občudovle smo žarke, ki so padali na dolino. Nato je sledil zajtrk. Nekaj časa smo še posedele pred cerkvico. Bilo je kar precej hladno in z Lucijo sva oblekli puloverje. Ko se je sonce dvignilo že precej visoko smo se odpravile v dolino. Srečevale smo že druge pohodnike, ki redno hodijo na Križno goro.  V dolini sva se poslovili od Veronike in odšli gledat, kaj počne ostala počitnikarska banda.  

 

 Novi most na dnu, starega so nesle lanske poplave.

Igor, Ajda in David so naju že čakali, morda bolj na zajtrk, kot na naju. David je sicer že pojedel ČIPOTKE, ki jih je STUHALA mama v Javorjah. Za MAJONE in MAKCE pa ni bilo več časa, saj so se njihove dvodnevne počitnice pri meni s tem jutrom končale in že čez slabo uro so odšli domov. 

(prevod zgornjih besed....... pogruntajte sami😂) 

 

David je bil sicer malce užaljen, ker ga nisva zbudili in vzeli s sabo, a hudički, ki so zvečer gledali iz njegovih očkov mu niso pustili spati in ob enajsti uri je bil kljub celodnevni aktivnosti zunaj, še popolnoma buden. Seveda sta potem morali biti budni tudi Ajda in Lucija. Luciji se je zjutraj ob štirih, ko sva vstali, poznalo, da je premalo spala. David pa je zjutraj spal kot angelček in res ga nisem hotela buditi.

Obljubili sva mu, da gre drugo leto z nama. Obljuba dela dolg. Seveda.