Križna gora in sončni vzhod

 Sončni vzhodi so povsod lepi. V tej vročini pa tudi zelo prija hoja zgodaj zjutraj, ko je še hladno. Pohod na Križno goro ni nič posebnega, če ga takšnega ne narediš sam. 

 

 

Z nečakinjo Lucijo sva že lani šli na Križno goro gledat sončni vzhod. Bilo ji je zelo všeč in vedno znova me je spraševala, če bova še šli. Seveda. Le na počitnice morajo priti takrat, ko bo lepo vreme. Končno so se vreme in počitnice ujeli in ni bilo več vprašanja. Počakali sva na sobotno jutro, da je z nama lahko šla tudi teta (moja sestra) Veronika.  Ko sem večer prej nagovarjala še Ajdo in Davida, če bi šla z nami je Ajda odločno odkimala: "Definitivno NE!" David pa je ob omembi teme postal tudi precej neodločen. 

 

Škofja Loka v temi

 

 

 Lucija se igra z lučko pravi da je OK

 

 

Lucija je šla spredaj, jaz zadaj, v sredi pa Veronika, ki pravi, da ji ni ravni v užitek hoditi po temi

 

 

 

Tudi nekaj živalic smo srečale. Prvo kar kmalu, ko se mi je odvezal superg in sem se sklonila, da ga zavežem. Veronika je mislila, da opaztujem žabo, ki je bila tik ob moji nogi. Jaz pa sem zavezovala čevelj in je nisem videla. Ko sem jo hotela slikat pa je odskočila v travo.  

Tole na sliki pa je polhek, ki je imel nesrečno noč in je mrtev ležal sredi poti.

 

Nad Cavernim se je že precej zdanilo

 

 

 

Tako smo se zjutraj odpravile na kratko enourno hojo po temi. Z lučkami je bilo prav zabavno. Že med potjo, ko se je na vzhodu začela risati prva zarja, je Lucijo zaskrbelo, če bomo prepozne. A smo prišle na vrh približno pol ure pred vzhodom. Prijeten hladen veter je sušil roso, ki se je nabrala čez noč, pogrnile smo deko in sedle ob cerkvi v travo in čakale na sonce. 

 

 

 

 

 

Se že vidi pikica

 

 

 

 

 

 

 Res lepo, energije za cel dan. 

 

 

Tudi na tej sliki je poleg mucjka, ki se nam je pridružil ob cerkvi še ena živalca. Čisto zadaj tik pod gozdom je bil zajček. 

 

 

 

 

 

Z Lucijo sva še malo "zmečkani", Veronika pa je že čisto budna, saj je navajena zgodnjega vstajanja

 

 

 

 

Končno zajtrk

 

Muci pa kar vztraja. Ko smo odhajale sem mu dala malo tunine paštete, ki jo je z velikim veseljem polizal. 

 

 

 

 

 

 

 

Opazovale smo oblake, ki so bili nad gorami in letala, ki so delala kratke svetleče črtice. Počakale smo, da se je sonce v celoti pokazalo izza hribov. Prkrasno, vedno znova in vedno lepo. Občudovle smo žarke, ki so padali na dolino. Nato je sledil zajtrk. Nekaj časa smo še posedele pred cerkvico. Bilo je kar precej hladno in z Lucijo sva oblekli puloverje. Ko se je sonce dvignilo že precej visoko smo se odpravile v dolino. Srečevale smo že druge pohodnike, ki redno hodijo na Križno goro.  V dolini sva se poslovili od Veronike in odšli gledat, kaj počne ostala počitnikarska banda.  

 

 Novi most na dnu, starega so nesle lanske poplave.

Igor, Ajda in David so naju že čakali, morda bolj na zajtrk, kot na naju. David je sicer že pojedel ČIPOTKE, ki jih je STUHALA mama v Javorjah. Za MAJONE in MAKCE pa ni bilo več časa, saj so se njihove dvodnevne počitnice pri meni s tem jutrom končale in že čez slabo uro so odšli domov. 

(prevod zgornjih besed....... pogruntajte sami😂) 

 

David je bil sicer malce užaljen, ker ga nisva zbudili in vzeli s sabo, a hudički, ki so zvečer gledali iz njegovih očkov mu niso pustili spati in ob enajsti uri je bil kljub celodnevni aktivnosti zunaj, še popolnoma buden. Seveda sta potem morali biti budni tudi Ajda in Lucija. Luciji se je zjutraj ob štirih, ko sva vstali, poznalo, da je premalo spala. David pa je zjutraj spal kot angelček in res ga nisem hotela buditi.

Obljubili sva mu, da gre drugo leto z nama. Obljuba dela dolg. Seveda.