150 LET OBČINE JAVORJE

 V teh dneh so se krajani Javor in okolice poklonili zanimivi in nikakor ne nepomembni obletnici, ki je za kraj pomembna morda precej bolj, kot si danes predstavljamo. Datum niti ni povsem znan, se je pa zgodilo okoli leta 1869 ko se je ustanovila Občina Javorje.

 Javorje kot središče in vasi, ki so sestavljale tedanjo občino so pridobile možnost avtonomnega odločanja in samostojo upravljanje s sredstvi in urejanja pravnih zadev, kar je tem krajem dalo možnost za nadaljni samostoji razvoj. Izvoljeni občinski odborniki so lahko določali celo davke.

 Občina Javorje je ob nastanku in do leta 1910 obsegala precej več vasi kot jih današnja Krajevna skupnost Javorje. 

 

Območje občine Javorje ob ustanovitvi

 Nekaj utrinkov iz tedanjih občinskih sej so nam prikazali nastopajoči igralci - domačini, ki so pod vodstvom režiserke Milene Alič na zelo zanimiv način opisali kako se je Občina Javorje gradila, urejala in kasneje (med obema vojnama) ko je bila priključena občini Poljane skrbela za blagostanje svojih občanov. Povezovalca programa Saša Pivk in Janez Pelipenko sta nam ob igranih prizorih iz občinskih sej opisovala razvoj občine, o čem so odločali na sejah, kako so skrbeli za infrastrukturo, sovaščane, celo reveže in otroke

 

Pozdrav predsednika Krajevne skupnosti Cirila Aliča

 

Javorski pevci so zapeli domačo: Tja gor čez Javorje, Četeno ravan

 

Odborniki se zbirajo, zelo pomembno vlogo je imel župnik

 

Nekateri še vedno v igri

 

Glasovanje

 

Župnik Janez Pfajfar (Gašper Dolenc) je vodil blagajno in zapiske. Župan Urban Pintar (Luka Demšar)

 

Program sta popestrila Olga Oblak in Jernej Oblak

 

Po letu 1910 so se spodnje vasi: Volča, Podobeno, Delnice in tudi Malenski vrh priključile Občini Poljane. Do takrat so bili župani le iz "dolinskih"vasi.

 

Župan Luka Peternelj - Boštic (Marko Vodnik)

 

Cesar je klical fante k soldatom 

 

 Leta 1933 je Občina Javorje za nekaj časa izgubila svojo samostojnost in je bila priključena občini Poljane, a je že po nekaj letih pridobila nazaj svojo avtonomnost, ki jo je obdržala do konca druge svetovne vojne, ko so se občine preoblikovale v krajevne ljudske odbore in krajevne skupnosti.

 

Tedanja gostilničarka Marjanca je vneto podpirala odločitve gospoda Klopčiča 

 

Župnik Klopčič je bil po letu 1933 tajnik v občini Poljane in je prenekatero stvar obrnil v prid Javorcev

 

Za prijeten zaključek pa še enkrat Javorski pevci 

 

Celotna igralska zasedba

 Proslavo in igro so v Javorjah morali zaradi velikega zanimanja ponoviti, saj je bila dvorana premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki so želeli videti igro. Sama sem se udeležila ponovitve in vse pohvale domačim igralcem za ta nastop. Predvsem pa pohvale Mileni Alič za zelo dobro idejo in zanimiv prikaz sicer morda komu bolj suhoparnih in nezanimivih podatkov, ki so ob igri postali zelo zanimivi in "živi".


V primeru, da sem karkoli napisala narobe se opravičujem in prosim, da me na to opozorite

Iz Loke na Gura (Gora - Malenski vrh)

 Že dolgo nisem šla od doma do Doma. Nazadnje spomladi z Ido in Dingom. Zato sem lep avgustovski, praznični dan namenila temu pohodu. Ker pa sem hotela narediti pot spet malo drugačno, sem se odločila da grem do Gore, kjer je bila ob desetih maša. Če po pravici povem mi niti ni bilo pomembno, da bi se maše udeležila. 

 Poklicala sem Anico, saj sem vedela, da če le nima kakšnega drugega nujnega opravka, bo šla z mano. Povedala sem ji za svoj načrt in dogovorili sva se, da iz Loke odrineva ob pol petih. Za dopustniški dan zelo zgodaj. A tja do Gore ni tako blizu. Tudi Ida je  z veseljem potrdila, da nama pride z Dingom nasproti. 

  Frenk je Anico pripeljal do mene in z lučkami na čelih sva se odpravili v, še popolnoma črno noč. Tudi precej hladno je bilo. Čeprav je grapa iz Vincarji na Kobilo ponoči kar malo strašna, sva se vseeno podali vanjo. Upala sem, da bova srečali kakšno srno ali drugo žival, a sva videli le par očkov takoj na začetku, morda lisičjih še bolj verjetno pa kar mačjih.

 

 Lučki sva imeli prižgani vse do Gabrovega, kjer se je cesta, ki tu ne vodi več po gozdu, že jasneje videla. Na Lubniku v koči nisva bili prvi, saj sva že med potjo srečevali pohodnike, ki so se že vračali nazaj. A ne v dolino, pač pa do Naceta, do kamor se lahko najvišje pripeljemo z avtom, če gremo na Lubnik. V Koči sva spili čaj, malo poklepetali z gosti in oskrbniki in se kar hitro odpravili naprej na vojaško cesto.

 

Sonce vzhaja

 

Mimo Marijinega znamenja

 

Cerkvica na Gori se lepo sveti, skoraj direktno nad Javorsko cerkvijo

 

Malo slabše se je videl Triglav

 Najprej še malo vzpona in nato položen spust vse do Pardol. Nekje na sredi gozda sta proti nama pritekla čisto majhna mucka. Ravno takrat pa sta nasproti prišla tudi Ida in Dingo. Mucka sta se Dingota ustrašila in se skrila pod cesto, a sta nas še nekaj metrov zasledovala. (Čeprav jaz nisem z ničemer mogla pomagati muckoma, obsojam tistega, ki ju je prinesel v gozd in ju spustil iz avta..)

 Mi štirje pa smo nadaljevali pot do Pardol in naprej do Poklajnovega. Tu smo imeli krajši postanek za vodo. Spet smo stopili na stezo. Na vrhu steze smo srečali družino iz Jarčjega brda, ki je šla na Goro k maši. Me smo ubrale popolnoma nasprotno smer in odšle proti Mlaki in tam spet na stezo do Grebljice. 

 

Dingo in palica

 

Ker je bilo lani toliko žira in želoda, da ga niti živali niso mogle pojesti, je podrast letos ponekod takšna

 

Ja, tudi gobe smo našle

  Kar na bukovih polenih smo imele kratko malico. Nadaljevale smo po znani poti v Podvrh in mimo vseh vikendov do vasi in naprej na Matikuše ali na Maln. Ida in Dingo sta se poslovila in odšla domov v Javorje. 

 

Skozi Podvrh, tam naprej pa je najin cilj

 

 

 Midve z Anico sva preko Brinja šli naprej do Hleviš. Tu je križišče cest, ki pridejo iz Javor, Žetine, Brinja ter iz dveh strani Gore. Tu je bila že prava gneča s parkiranimi avtomobili in veliko pešcev je od tu nadaljevalo najino smer proti Gori. Bolj ko sem gledala na uro, bolj se mi je zdelo, da sva zgodnji, kar prezgodnji.  Na vrh in do cerkve sva prišli, ko se je komajda dobro začela maša. 

 

Okoli cerkve polno avtov

 

Eni so bili pri maši

 

Eni pa mlao bol zadaj

 Poiskali sva naše; mamo, ata in nečakinji. Vsi so bili precej zadaj na travniku. Mala Ajda je jokala, ker sta jo malo prej pičili dve osi in je kasneje zaspala v mamnem naročju. Ko se je (predolga) maša končala smo se vsi skupaj odpravili domov. 

 Doma je Ida že imela pripravljeno kosilo (na žaru). Kasneje je prišel še Igor s kolesom - seveda je moral priti, če je pa Ajdo pičila osa in ji je obljubil, da pride. Kljub oteklemu prstku je Ajda kasneje pozabila na ose in sta z igorjem že delala potičke iz peska (Idino darilo) 

Prišel je tudi Frenk in odpeljali smo se nazaj v dolino. 

 Kakor ponavadi lep in izkoriščen dan, z Anico sva prehodili dobrih 21kilometrov in preko 1000 višincev.