Premierni Zimski tekaški KOLOKA GP

  Da Koloka ne miruje je znano. Najbrž se čez zimo ne obrne nič manj kilometrov kakor čez leto, le da "se trenira na skrivaj". Zato s(m)o spomladi vsi na trnih in čakamo na prve klance, kjer se izkaže, kdo je delal in kdo je imel "zimsko spanje" Običajno sem med temi drugimi, a se ne sekiram, saj kolo vozim za svoj užitek. (Tudi v je..... klance, kjer ni veliko uživancije)

  Letošnja zima je bila vse do konca Januarja bolj skopa s snegom in za meni precej lep šport se je bilo treba zapeljati više, kjer je bil sneg. A končno se nam je poklopilo vreme, sneg, čas, in izpeljali smo Prvi Koloka smučarsko - tekaški GP.

  Zgodnja ura je bila prava izbira in ko smo se pripeljali na Jezersko do koče ob jezeru, tam ni bilo še nikogar. Po obuvanju in pripravah smo se zapeljali na izredno lepo urejene proge.

 Najprej krog za ogrevanje, spoznavanje proge in preizkus smuči. Je materjal dober, je izbrana maža prava.....se je kdo "zamazal". Za ene - kar je, je....drugi, hitro v avto po tekmovalne smučke. Nato zbor na štartu in dogovor o tekmi. Fantje pet krogov, dekleta tri kroge. Z Darjo sva bili takoj istih misli, da je za nas dovolj dva kroga, ker sva bili pač v večini (pa tudi če nebi bili ;-) ) je obveljala najina. Jerneji pa je krog ali dva gor ali dol vseeno. (je že napol profi) Na štartu nas je bilo pet deklet Jerneja, Darja, Sanda, ki je danes sploh prvič stala na smučkah in ji ni šlo slabo, Nada in jaz. Ter enajst fantov (Tomaž, ki je tudi prvič tekel in sploh ne slabo, si je vzel nekaj metrov prednosti :-) )

 

Tri, štiri..zdaj....

Prvi trije: Jure, Žiga in Kordi,  le da so se na cilju zamenjali

 

Ostali niso daleč zadaj.....

 

Darja pravi: ...mrtva, mrtva....

 

Prvi, drugi, tretji

 Štartali smo skupaj in kljub temu, da na delu, ki smo ga določili za tekmo ni pretiranega klanca, mi je srce že prav kmalu delalo na polnih obratih.  

Po končani tekmi so se fantje še zapeljali navzgor v dolino Ravenske Kočne (mimo kmetije Ancelj) Dekleta pa smo naredila le še en krog razpeljave in se odšla v kočo pogret s čajem. Šele po slabi uri so se nam pridružili še fantje.  Sledila je še podrobna analiza in po ugotovitvi, da je GP uspel in da ne sme biti prvi in zadnji smo se odpeljali domov.

 

Tud po treningu je luštno

 

Jezero

   

Zimski pohod s TD Stari Vrh

  Prvi letošnji pohod, ki sodi v sklop pohodov: Od cvetja do jeseni, ni bil še prav nič cvetoč in pomladen. Pravzaprav smo imeli čudovit dan, ko se nam je zima končno pokazala v vsej svoji lepoti. Imeli smo tudi to srečo, da smo za en dan prehiteli napovedano ohladitev, ki nas čaka v naslednjih dneh. Snega je v preteklih dneh zapadlo krepko čez kolena in naš vodnik in organizator Janez, je v zadnjem tednu to pot prehodil skoraj vsak dan in s tem vzdrževal gaz, da bi nam bilo danes laže. A sta sneženje in veter stezo vedno znova zasula. Pa nič zato. Janez je požrtvovalno danes ponovno koračil pred nami in delal gaz.

 

Naša skupinica

   Naju z Anico je Frenk pripeljal na Grebljico. In čez smučišče sva odšli do "Frenkove" brunarice Kopa, kjer smo se zbrali pohodniki. Tomaž tokrat ni šel z nami, nas je pa prišel pozdravit in nam zaželel srečno pot. Kar po smučišču se nas je 15 pohodnikov pod zasneženimi smrekami povzpelo do Družinskega parka, ki pa v teh zimskih dneh sameva.

 

Zbirno mesto

 

Proti Grebljici

 

In navzdol do cerkvice v Četeni Ravni

 Ob parku smo se obrnili levo, v smer Četene ravni in se po klancu spustili proti cerkvici Sv. Brikcija (opisana v blogu: Pohod po Valentinovi poti ), ki se je v megli komajda videla. Pri cerkvi smo zavili v klanec in po cesti med vikendi (ki imajo vsi hišno št. Porvrh)  prišli do vasi Podvrh. 

 

Po cesti med vikendi....

 

....do Podvrha

 

Preko travnika (tu je kolovozna pot, o kateri danes ni bilo sledu)

 

Mimo Marijinega znamenja

  Podvrhom smo iz splužene ceste stopili v sneg in prejšnja skupina se je razvrstila v kolono in sledila Janezu. Šli smo po zgornji poti. Mimo Marijinega znamenja in naprej preko travnika smo prišli do gozda in naprej proti (domačini pravimo) Mlajkam (ali Mlakam). Pot je bila vseskozi zelo lepa in čeprav sem tu že večkrat hodila v kopnem, mi je bilo danes vse popolnoma tuje, sicer se nebi izgubila, le narava je pod snegom nekako skrita in poti so zalite s snegom in steze se izgubijo. Preveč nisem smela gledati okoli, saj je bilo potrebno paziti na to, kam sem stopala, snega je bilo precej visoko čez kolena in vsak korak mimo uhojene steze je pomenil, da sem se ugreznila v sneg in izgubila ravnotežje. Čeprav danes nisem imela toliko težav, kot na prejšnjem zimskem pohodu in nisem "sedala" v sneg. Narava okrog nas pa tako lepa, sneg je na vejah ustvarjal zanimive skulpture in nekatere manjše smrekice so bile popolnoma pod snegom in so le bele špičaste puščice štrlele v nebo. 

 

Ob poti so nas spremljaje table, ki označujejo nekatere poti, 

po katerih bomo hodili na naslednjih pohodih

  Prišli smo do najvišje točke našega pohoda, kjer se pot razcepi. Ena vodi na Mladi vrh druga pa naprej proti Žetini ali pa na Koprivnik. Tu smo se ustavili, se malo odpočili in ker pač sredi gozda ni razgledov na okoliške hribe in doline, so nekateri segli v nahrbtnike in postregli z "dobrim domačim". 

 

Tu se stezi ločita in desna pelje na Mladi vrh (napisi na deblih)

 

Na najvišji točki pohoda

  Nadaljevali smo pot. Prečili studenčke, ki so tekli preko poti in se v snegu komajda še videli. Na nekaterih delih je bil spust malce bolj drseč, a kot je rekel Janez: "Če padeš, je tako, kot bi legel na dormeo."  Sneg je bil mehak in hoja je bila prav prijetna.

 

Ob poti je bilo polno zanimivih oblik, ki jih je sneg ustvaril na drevju in grmovju

 

Pot se je kar izgubila med vejami smreke, ki je ležala čez pot

 

Pa spet malo navzdol

 

 

 

Mmmm....

  Večkrat smo se morali skloniti pod podrta debla in upognjene veje. Po slabih dveh urah hoje so se nam skozi drevje pokazale hiše Gorenje Žetine. Naš cilj je bil Andrejon. Ta-isti Andrejon, ki je kriv če Ravbar ne pride dovolj zgodaj domov (Čez polanske griče). Kot vedno so nas tu lepo postregli. Še topla ocvirkovica, kruh in res dober domač sir smo pomalicali, kakor da bi nekje na poti vsi stopili na "ta lačno korenino". Nismo se predolgo mudili, saj nas je čakala še pot nazaj. 

 

Prišli smo do Andrejona, kjer smo na hišah v vasi opazovali velike ledene sveče.

 

 

Čaj, ocvirkovica, kruh in sir........mmmm

 

 Sir je tu tudi naprodaj, na zelo lepi skrinji

 

Par Markuš pa kose čakajo na pomlad

 Od Andrejona smo se skozi vas in mimo Sokove hiše odpravili nazaj proti Staremu vrhu. Kmalu po tem, ko smo Par Sok zagazili v sneg, smo prišli do lepega slapu Rancka, ki je delno zaledenel, a za plezanje še ni primeren. 

 

Mimo Soka

 

In slapu Rancka

 

 

Slap Rancka je zaledenel, a ne še dovolj za plezanje

 

 

Pogled nazaj na Žetino, tam zadaj pa v megli skrit Blegoš. 

V rahlem klancu, ki je sledil, sem nekaj časa hodila čisto zadnja in opazovala gozd in drevesa okoli sebe. Med drevjem je bilo polno sledi divjadi, ki so si v gozdu naredile svoje steze, sneg je ponekod upognil tanke veje in smo se sklanjali in vijugali med njimi. 

 

Živali iščejo hrano in trgajo lubje iz vej. Vsake toliko pustijo sledi v obliki "bombončkov"

 

Pa spet pod podrtimi smrekami. Precej drevja je podrtega,

 posledica decemberskega vetroloma

  Ko smo prišli iz gozda sta se nam pokazali dve hišici. Prva na zgornji strani steze je bila Korošcova bajta. Nekdaj so tu rekli Par Jakon. To hišo so kasneje obnovili Korošcovi. Danes pa žal že razpada. Le nekaj metrov naprej, pod potjo pa stoji tudi zapuščena hiša Par Jakc. Pri kozolcu Par Korošc smo spet prišli na zorano cesto. S teto Anico sva se za dve minuti oglasili v hiši in pozdravili Fani in Aničnega bratranca Janeza. Tu je bil rojen Aničin oče in moj stari oče.

 

Zgoraj stara Koroščeva hiša (nekdaj Jakonova)

 

Tu pa že za nami hiša - Par Jakc

 

Par Korošc

 

Brinje 

  Po cesti smo se odpravili naprej in mimo hiš v Brinju nadaljevali pot proti Matikušam. Kmalu smo spet stopili na stezo in v gaz. Lahko bi sicer šli po cesti, a bi zgrešili lep mlinček, ki stoji na potočku, ki izvira nekaj metrov više in na steni ob izviru piše: Izvir P.......  Ker se pač ne spodobi, da bi na steni pisalo: Izvir Pizdnce, kakor temu izviru že stoletja rečejo domačini. Nekoč so imeli ljudje res bujno domišljijo, a v tem primeru le ta niti ni tako potrebna, sa je izvir res hmm, podoben.........(nekako si lahko predstavljam, kako so pred stoletji sem hodili po vodo za daljše življenje ali večno mladost, ali kaj podobnega)

 

Mlinček

 

 Izvir Pizdnce

 

Matikuše so že za nami 

   Malo maprej od tega izvira smo prišli do Malna ali Na Matikuše, kjer smo zavili v breg in po gazi prišli do Podvrha. Tu nas je še vedno čakala megla. Po isti poti mimo vikendov smo hodili nekaj časa. Nekje na sredi naselja smo sledili rumeno zelenim markacijam in zavili navzgor na stezo. Po lepi, ozki stezi, kjer sta sneg in ivje na drevju naredila prekrasne rože in ustvarila resnično zimsko pravljico, smo prišli na Grebljico. 

 

Od Podvrha naprej pa nas je spet spremljala megla in ivje po drevju

 

 

Tu bomo letos še hodili

 

Tam spredaj pa se že sveti "selška stran" Stopili smo na smučišče

 

  Skozi gosto meglo, ki pa je pohodu dala svoj čar, saj je ravno zaradi megle bilo po drevju polno lepega ivja smo se povzpeli do koče na Starem vrhu, kjer so nas že čakali z joto, ričetom in pasuljem. Tudi tu je jed prijala. 

 

Tam gor nekje je koča

 

Komajda se je videla

 

Tole je bila dobra jota 

 Iz koče smo se le še spustili nazaj na izhodišče do avtomobilov. Midve z Anico pa spet na stezo proti cerkvi v Četeno ravan, saj sva bili s Frenkom zmenjeni, da naju pride iskat k nam domov. Cesta je bila že deloma poledenela in precej nevarna za hojo, zato sva sprejeli ponudbo gospoda in gospe, s katerima sva ves dan hodili in sta se iz Grebljice že vračala z avtom, da naju do Javor peljeta.

  Pohod je bil zelo lep. Le redko je možnost hoditi po tako lepem in mehkem snegu. Na koncu smo skupaj z Janezom ugotovili le to, da če bi bilo še sonce, bi bilo pa že preveč kičasto. Kljub temu, da je bilo na začetku in na koncu zelo megleno in vmes oblačno je bilo lepo.  Prvi - Zimski pohod, je bil odlična popotnica za naslednjih sedem, ki nas še čakajo in res vas lepo vabim, da se nam pridružite na dobro organiziranih in vodenih pohodih v okolju in naravi, kjer v vsakem letnem času in vsakem vremenu narava kaže svoje čare na vsakem koraku. 
  Se vidimo 14.aprila na drugem pohodu: Šolski pohod Meteoritkov