RATITOVEC - tradicionalni pohod na sončni vzhod

 Že četrto leto zapored sva s Špelo lovili sončni vzhod na Ratitovcu. Pričakovali sva lep vzhod, saj je že ves teden vreme lepo sončno in res vroče.

 

 

 

Ob treh sem jo čakala in odpeljali sva se proti Prtovču. Že tam pa naju je pričakal prizor, ki ga ne vidimo (mi, ki živimo v mestu) pogosto. Še preden sva z avtom prispeli do parkirišča je Špela z lučmi oplazila mogočno jelenovo postavo na gričku. Ustavila je avto in le nekaj metrov pred nama se je čez cesto sprehodilo troje košut in dva jelena, tretji največji jelen, pa naju je nekaj časa opazoval z grive in se počasi obrnil nazaj. Ostali sva brez besed. Že samo zaradi tega prizora se je splačalo zgodaj vstati.

 

Še vedno pod vtisom bližnjega srečanja z divjadjo sva parkirali avto in se odpravili v breg. Čakalo naju je približno sedemsto metrov vzpona in hoja v strm breg, četudi je bila ura zelo zgodnja in je bila še trda tema, je bilo zelo vroče. Špela je šla naprej in obirala pajčevine na stezi, kar je pomenilo, da hodiva prvi v tej noči. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Četudi sva se večkrat ustavili in z lučkami opazovali gozd, drugih živali razen nekaj žab - krastač nisva videli.

  Bolj ko sva se bližali vrhu, manj je bilo zvezd in bolj se nama je zdelo, da so nad nama oblaki. Ko  bi se na vzhodu že morala kazati svetla črta zarje, je bilo vse bolj svetlo celo nebo, a zamegljeno. Na Razorju - sedlu pod zadnjim vzponom se je že precej posvetlilo in skorajda ne bi več rabile luči, a o kakšni lepi zarji ni bilo sledu. Steza, ki je bila še lani lepa kamnita je sedaj razširjena. V koči nama je oskrbnica kasneje povedala, da zato, da se krave lažje spustijo na Razor.

 

 

 

 

Bolj ko sva se bližali vrhu, več je bilo megle. Koča se nama je skrivala in čez vrh so se valile goste bele megle. Ura je bila šele malce čez peto in zato je bila koča še zaprta. Vzhod, ki naj bi ga dočakali okoli pol šeste, pa je bil itak nekje tam, za oblaki. Zato sva zavili za kočo v zaveterje in se zam preoblekli in počakali da sta oskrbnici odprli.  Spili sva - jaz čaj, saj se me je prijemal prehlad. Špela pa (menda) odlično turško kavo in naročili še flancate, ki so bili to zgodnjo uro še od prejšnjega dne, a kljub temu odlični. Dišalo pa je že po svežih. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še par besed z oskrbnicama in odpravili sva se v dolino. Brez pogleda na sonce in brez lepih fotografij. Nič hudega. Pa drugič

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustili sva se po drugi poti. Proti Podnu (Povdnu - ne vem kako je prav) in vmes naredili še nekaj lepih slik. Opazovali cvetje v skalah -  v tem času je v skalah polno "kupčkov" planik. Že prej na vrhu pa sva opazili veliko dišečih murk. Lepo. Ko sva se vračali, sva srečali precej pohodnikov, ki so se vzpenjali in naju malce začudeno gledali, češ, kdaj sta pa že vidve vstali? Zgodaj, saj naju je čakala služba in nafilani z veliko dozo narave in svežega zraka sva lažje delali. Četudi sva sončni vzhod in pravo sonce doživeli šele potem v dolini. 

 

 

Šli sva na sončni vzhod na najbolj zamegljeni hrib v tem jutru... smola. Nič hudega, vedno je lepo in vredno, če le znaš najti lepoto gore in narave.