Spet na Križno goro. Seveda. Blizu mi je in vedno je lepo. Tudi če ni.
In ne ne bom pisala o zaljubljenem Valentinu....zame je Valentinovo praznik pomladi. Sicer je še precej pusto, a pomlad se že vonja, čuti, sliši....
Saj se mi dogaja tudi drugih sto stvari, le fotoaparata nimam običajno sabo. Saj res, moj novi fotoaparat. Skoraj popolnoma tak, kot prejšnji, a le na pogled. Res sem tako zelo zadovoljna z njim. Nobena slika tu ni niti malo popravljena. Razen srček je precej obrezan. Komaj čakam pomladi in barve.
No Križna gora... Ida me je klicala, če greva ven peš. Rekla je, da pride k meni. Sveda, ponedeljek dopoldne (po mojem končanem "šihtu", Ida pa je šele zvečer šla v nočno) nikjer nikogar, pa še zadnji dan pred poslabšanjem vremena.
Z Dingom smo se odpravili proti vrhu. Dingo je, kot običajno imel v mestu polno dela, da je obvohal vse vogale in nekajkrat sva ga malo počakali in mu pustili veselje. Ko smo prišli mimo zadnjih hiš, ga je Ida spustila iz povodca in se je lepo prosto sprehajal, nikoli več kot par metrov od naju. Res priden pes. Le krepelce mora imeti sabo in vsake toliko časa ga mu je potrebno vreči po bregu...pa je mir.
Ko sva prišli na vrh do cerkve, sva kar nadaljevali pot proti vasi. Saj res. Pri cerkvi sva videli smrdokavro, ko je priletela mimo. Še nikoli je nisem videla. Prelep ptič. Najprej sem mislila, da je le velik rjav list, ki ga je prinesel veter. Potem sem opazila "prečko" oz. "irokezo" na glavici in značilne črno bele peruti...Lep trenutek.
Vmes je oče sporočil, da imava več časa, kot sva sprva mislili, saj se je premislil za delo v gozdu, ker je veter začel res zoprno pihati. Zato sva se odločili, da narediva krog preko Planice in v Pevno. Lepa steza do Planice, od tam pa za moja kolena malce neugoden spust v Pevno. Steza, ki je ni več. Ko sem nazadnje hodila po tej, nekdaj stezi me je presenetil avto - terenec, ki mi je prišel nasproti, saj so stezo razširili in poravnali v cesto, po kateri z lahkoto pride tudi kak osebni avto. Pa nič zato. Še vedno poznam nekaj skritih stezic, ki pripeljejo v Moškrin.
Naš potep v slikah:
Ni komentarjev:
Objavite komentar