Meteorit Javorje praznuje 10 let

 V tej jeseni, natančneje 5.11. je minilo natanko deset let od dneva, ko sta moj oče Mirko Štibelj in strojnik Miha Buh zaključevala dnevno delo na izkopu za gozdno pot. Oče je v brižini izkopane poti opazil malo drugačno gmoto in jo dvignil ter kasneje odnesel domov. Tako se je pred desetimi leti pričela znana zgodba o Meteoritu Javorje, kot so ga kasneje poimenovali. 

 

Mirko Štibelj in obeležje sredi vasi z repliko Meteorita Javorje

 Gre za izjemno redko najdbo saj so v Sloveniji naldeni leštirje meteoriti. Prvi, kovinski je padel v Avče v Soški dolini že leta 1908 in je bil njegov padec viden, drugi Meteorit Jesenice je padel na Mežaklo. Tudi ta padec je bil viden. Tudi na Jesenicah so letos spomladi obeležili deseto obletnico najdbe. Četrti, kamniti meteorit Jezersko pa je bil najden že leta 1992, a ga je lastnik odnesel domov misleč, da je kamen. Šele leta 2012 so potrdili, da gre za meteorit in tako smo dobili še četrti Meteorit Jezersko.

Meteorit Javorje (foto Andraž Sodja):

 

V prerezu

 Ta košček vesolja, ki je pred mnogimi leti prtiletel v naše lepe kraje pod Starim vrhom, si je seveda zaslužil, da smo se ga pred dnevi spomnili  s srečanjem tistih, ki so bili zaslužni, da je Meteorit Javorje dobil mesto v svetovnem registru meteoritov in ima svoj certifikat, v katerem so vpisani vsi njegovi uradni podatki (kraj najdbe, sestava, zgodovina, uvrstitev, klasifikacija in reference) 

 Povabilu se je odzval tudi Andraž Sodja, predstavnik Društva za razvoj turizma Jesenice in član Društva Meteorita, katero je skrbnik in organizator vseh dogodkov na Jesenicah, ki so povezani z meteoritom. Pogrešali smo predstavnika občine Gorenja vas - Poljane in predstavnika Zavoda Poljanska dolina. Opravičili so se nam tudi predstavniki občine Jezersko. 

 

Zbor in skozi vas na pot.... vreme nam ni bilo naklonjeno, saj bi obiskovalcem želeli pokazati naše kraje v soncu in z vsemi razgledi. A smo bili vseeno hvaležni da vsaj ni padal dež.

 Kljub manjši skupinici pa je bilo druženje prijetno in poučno. Gospod Pavel Florjančič, priznani geolog in zgodovinar (poleg ostalega) nam je podal kar nekaj zanimivih podatkov. Veliko pa nam je o Meteoritu Jesenice in tudi nekaj o zgodovini zgornje Gorenjske, povedal g. Sodja. Pridružile so se nam tudi učiteljice PŠ Javorje in skupaj z njimi smo popeljali goste po Meteoritkovi poti, ki so jo pred leti vzpostavili učenci PŠ Javorje. Pot smo zastavili v nasprotni smeri in prvi postanek je bil na najvišji točki pri knjižnici na prostem. 

 

Knjižnica na prostem, ki so jo uredili učenci

 Nadaljevali smo mimo Barbarčeve hiše, kjer smo predstavili življenje Luke Jerana in nadaljevali pot do najdišča Meteorita Javorje. 

 

Pri hiši Luke Jerana (Barbarč)

 

Naloge ob Meteoritkovi poti

 

Mesto najdbe (točno mesto je označeno z oranžno puščico)

 

Mimo hudournika Ježa 

 Vrnili smo se do domačije Par Darmutu, kjer je oče Mirko Štibelj pokazal meteorit, vsak pa je lahko potežkal tudi repliko.

 

Meteorit in replika

 

G. Florjančič nam je podal nekaj novih podatkov....

 

.....in očetu (Mirkotu Štiblju) podaril košček meteorita, ki je bil najden v južni Ameriki

 

Mama Marjeta nas je vse pogostila s čajem, piškoti in domačim zdravilom za prehlad (šnopčkom)

 

Očetova ročna dela

 Poleg meteorita je predstavil še ročno delo s katerim se ukvarja v prostem času.

 Druženje smo zaključili ob prijetnem pogovoru v Gostilni Blegoš.

 V Sloveniji s(m)o štirje kraji, ki nas druži takšna "vesoljska" najdba in upam, da smo zasejali seme, kot se je izrazil g. Sodja, da se bomo uspeli povezati in vzpostaviti sodelovanje in druženje, ki lahko vsakemu kraju prinese le dobro pri razpoznavanju kraja in gradnji edinstvene turistične podobe.

Zahvaljujem se vsem, ki ste z nami delili to popoldne.
Najlepša hvala Turističnemu društvu Stari vrh in Janezu Šturmu za organizacijo in pogostitev.

Se spet vidimo!

       

Stari vrh s sestro (po dežju vedno posije sonce)

 Danes je moj blog preskočil lepo okroglo številko. 60.000 klikov na mojo stran. Zame veliko, glede na to, da ne pišem o politiki, o čenčah in tračih, niti ne o modi in podobnih zadevah, ki se zadnje čase dobro berejo. Niti ni imel še noben moj zapis naslova Šokantno, to morate prebrati.....Ne nabiram klikov in ne rabim xnajst sledilcev.

Ne, pisati sem začela zase in za tiste, ki jih pač teme o katerih pišem zanimajo.

Vesela sem vsakega, ki si vzame nekaj minut in jih nameni mojemu blogu. 

Hvala vsem, ki me berete, ali le pregledate slike. Saj to je moj namen. Da slike, ki jih imam poln računalnik pokažem še komu. In pa seveda zraven ne morem biti tiho😄. Torej, da vse o svojih pripetijah povem še komu. No skoraj vse. 

 Današnji dan je bil zame še drugače poseben. Še ena mala zmaga. Po tistem Blegošu z nečakinjama, sem se prvič spet podala na malo daljši sprehod. (z nekaj klanca). Zaradi težav s kolenom skoraj tri mesece nisem šla na noben hrib in sem hodila le na krajše sprehode po ravnini. Na vsakem manjšem klancu sem v kolenu čutila bolečino. Ko mi je priznan ortoped (ki sem ga hudo fajn plačala) napovedal, da je to, to in da nikoli več ne bom mogla hoditi v hribe, se mi je svet čisto mičkeno podrl. A sem ga s trmo sestavila, oz. ga sestavljam nazaj. Poiskala sem drugega ortopeda, ki mi je precej pomagal in sedaj, po treh mesecih se mi je stanje izboljšalo že do te mere, da sem danes spet bila tam, kjer sem najraje - zunaj, prepotena in zadihana. (kar glede na mojo trenutno kondicijo sploh ni bilo tako težko doseči) 

 Popoldne sem odšla v Javorje. Sabo sem vzela opornico za koleno - za vsak slučaj, če bo Ida šla ven z Dingotom, da bom šla z njo. Ko sem prišla v Javorje je kar močno deževalo in šele po dveh urah se je zvedrilo toliko, da je Ida rekla, da gre na Stari vrh. 

"Grem s tabo."

 Dingo je skočil v prrtljažnik in odpeljali smo se na Grebljico. Od tu je kratek krožni sprehod na vrh Starega vrha in mimo koče nazaj do avta. Vsega skupaj je slabih 5 km  in 230 višinskih metrov. Šala mala - pred pol leta. Danes pa ena mala zmaga. Hodili sva uro in dvajset minut. Enkrat dllje, kot bi Ida sama. Res pa sva se precej ustavljali in slikali. Saj so nama oprano nebo in oblaki, ki so se počasi umikali jasnini, dajali res lepo kuliso za slike. 

 

Najprej po položni poti čez smučišče, kjer že čakajo na primerne temperature, saj so snežni topovi že pripravljeni.

 

Dingo uboga

 

 

Proti Vrhu

 

Meni se je pa kar smo smejalo

 

Na vrhu

 

Razgled...zame eden med petimi (če ne tremi) najlepšimi

 

Megle se še vlečejo

 

Za Blegošem pa se že Jasni

 

Drugič pa na Blegoš, na obisk k Maji..

 

Štartna hišica na smučišču, tokrat na štart na tek za palico čaka le Dingo

 

Tončke ni bilo "doma"

 

Zgornja postaja šestsedežnice

 

Tudi pri Gregu in Saši se tokrat nisva ustavili, saj sva se predolgo zadržali na vrhu in sva bili že malo pozni

 

Pa še skoz nasmejani

Tale, sicer kratek in nepomemben sprehod je bil danes zame več kot vsak tablet, ki ga lahko predpiše zdravnik. Hvala Ida, ker si me vzela s sabo. 

 In res je; po vsakem dežju posije sonce. Ostajam optimist.