Špeli ni dobro vsega verjeti. To bi morala jaz že vedeti.
"Greva eno "u izi" na Ermanovec." mi je rekla po telefonu.
Ja seveda "u izi". Nekaj časa sem se še malo upirala, (približno dve minuti in pol) in nato pristala.
Cilj je bila koča na Ermanovcu, ki stoji na 968 nadmorskih metrih. In do tja se pač ne pride po ravnini, kar sem jaz morda malo pozabila vzeti v račun....
Že po dolini nama ni veter niti malo pomagal in Špela je vlekla vso pot (prav ji je, saj se je sama domislila tega😁) Tempo sva imeli lep, zelo lep, počasen. Do Trebije, kjer sva zavili desno, najprej še malo poravnini in nato prav hitro v strm klanec. Uredu pa v klanec. Počasi sem mlela tiste ovinke, ki jih ni bilo konca.
Nekje vmes mi reče Špela: "Saj mislim da je to najhujši klanec."
A bejž no!! Najhujši preden prideva do naslednjega. In naslednji je bil slabši tudi zato ker, se je sonce pri 30+stopinjah neusmiljeno uprlo v najina hrbta. Še dobro, da sem imela dovolj dela z dihanjem in lovljenjem ravnotežja pri treh kilometrih na uro in nisem Špeli natančno razlagala mojih občutkov v tistih k....klancih.
Naslednjič bo šla z nama še katera druga, predvsem zato,
Vzpona je približno osem kilometrov, ki ponekod pelje tudi po povsem odprtem terenu in zato ni ravno zdravo po soncu gristi v tiste brege. Ko pa se nekoliko dvigneš pa ves trud poplačajo lepi razgledi na hribe naše doline in pogosto sva se ustavljali (seveda samo zato, da sva slikali - če verjamete) Naj pripomnim, da ves klanec in tudi potem na spustu nisva srečali niti enega kolesarja. Najbrž bolje poznajo tale "u izi" Ermanovec.
Pri koči sva spili vsaka eno kokakolo in se po malce krajši, a tudi zelo strmi cesti spustili na Sovodenj. Po dolini ni bilo več tistega vetra, ki bi nama sedaj lahko pomagal in je nestoma kar dobro zapihalo v glavo. Mesto spredaj sem spet prepustila Špeli in se "šlepala" za njo..
Zelo dobre volje in veseli, da sva kljub precejšnjim naporom opravili še z enim hudim klancem in naredili lepo rundo, sva se ustavili še na Štengah in tako zaključili lep dan.
Na naslednjo rundo, ki jo bo predlagala Špela (če bo tako strma kakor ta) bom sabo peljala mojega novega prijatelja, ki ga šele dobim. O njem pa, upam, da čimprej kaj napišem v naslednjem blogu. (ps. Pomagal mi ga je izbrati Igor in morda mu ga kdaj tudi posodim😊😉)
Ni komentarjev:
Objavite komentar