Z Anico sva mojstrice za izgubljanje. Sicer imam kar dobro orientacijo in običajno nimam težav, če kakšno pot zgrešim. Hitro spet najdem nazaj. Večino lepih okoliških poti (Lubnik, Križna g., Gabrška g., Osolnik...) sem odkrila ravno tako, da sem se najprej malo izgubila. Tudi, če kdaj ne vem kje sem, s tem nimam težav in še nikoli me ni skrbelo, da bi ne našla poti.
Tudi kadar sva na pohodu z Anico je tako. A te poti po Javorču in okolici so nama že trikrat dale vetra. Prvič sva šli peš iz Škofje Loke v Žiri in naju je reševal stric Mirko, ki naju je kar prišel iskat z avtom. Namesto na Javorču, sva bili nad Zalo...ajoj. Drugič, ko sva spet šli, tokrat iz Suhega dola proti Žirem, sta nama pomagala dva pohodnika in skupaj z njima sva šli v Žiri. Tretjič pa sva sami šli po stezi proti Žirem in tako zašli, da tudi, če bi danes še enkrat hotela najti tisti breg, po katerem sva se po riti drsali v dolino, mi najbrž nebi uspelo. Morda sva se Mirku malo zasmilili in zato je že pred časom obljubil, da nama pokaže pot iz Javorča v Žiri (Selo).
Lep nedeljski dan se je obetal in Anica me je klicala, da bodo ona, Frenk in Mirko šli na Javorč in me povabila zraven. Ko sem uskladila vse svoje plane sem se odločila, da grem tudi jaz z njimi.
Zjutraj sta me Anica in Frenk pobrala in odpeljali smo se na Selo. Od tam nas je Mirko popeljal proti Javorču. Najprej nekaj sto metrov po asfaltiranem klancu, ki je kmaju prešel v makadamsko cesto. Pogledi na dolino so bili res lepi. Mirko nas je na Javorč peljal malce naokoli mimo Kladja in steza se je ves čas lepo enakomerno vzpenjala, nikjer ni bilo pretiranega klanca. Hodili smo mimo ostankov rupnikove linije.
Hodili smo lepo počasi in Mirko nam je kazal razglede na nasprotni breg, Goli vrh, Slajko, Blegoš, Bevkov vrh, Porezen .....Više smo gledali na naše vršace, vključno s Triglavom. Tudi hoja skozi živozelene gozdove je bila lepa.
Vmes sva se večkrat slišala z Igorjem po telefonu. Bil je doma in celil noge po kolesarjenju do Izole v soboto. A kmalu mi je poslal slike iz Ožbolta, kjer je občudoval lepe kukavice, ki cvetijo pod cerkvijo. Ni zdržal doma in je z gorcem šel na Ožbolt.
Ko smo na neki točki prišli ven iz gozda, mi je kraj končno postal znan, koča na Hrastovem griču (ali vsaj v bližini). Tu sem že bila na vodenem pohodu pred enim letom. Nadaljevanje naše poti je bilo poznano, le na enem mestu je Mirko naredil še en krog naokli.
Na Javorču je bilo pri koči kar precej obiskovalcev, ki so tja prišli peš, po cesti s kolesi, ali pa tudi z avti. Naročili smo ocvirkovico in Frenk sladico(ce).
Vračali smo se po drugi poti. bolj strmi in če smo za vzpon naredili osem kilometrov, smo jih na spustu nabrali le pet. Steza je zelo lepa in skoraj ves čas pelje po gozdu. Mirko me je spustil naprej in rekel, da naj jaz peljem tam, kjer sva nazadnje hodili z Anico in me bo le usmeril, če bi zavila narobe. Kasnjeje je vodenje prevzel Frenk, ki naju je zafrkaval, da on hodi tu prvič in ve kam je treba....
Z Anico sva našli odcep, kjer sva zadnjič zgrešili, a bi tudi danes, če ne bi Mirko pokazal prave poti, po vsej logiki šli na napačno pot.
Lepa ozka stezica v nadaljevanju vodi skozi borovje in se počasi spušča. Prišli smo do travnika, kjer je Mirko rekel, da prabvijo pri Bohku, tam je križ in zraven vpisna skrinjica. Spet smo zavili na stezo v gozd in se še nekaj časa spuščali do travnikov nad Selom. Celotna pot od začetka do konca mi je zelo lepa. Razgibana in nikje ne prestrma. Če bo še možnost, se bom sem še vrnila. Morda bova tudi z Anico ponovno šli iz Škofje Loke do Žirov, a bova preverili, da bo Mirko doma, če bi naju moral slučajno spet “reševati”.
Ko smo zaključili pohod na Selu, smo odšli še na pokopališče prižgat svečko teti Hermini in nato nas je Mirko povabil na ogled razstave ob Slovenskih klekljarskih dneh v Žireh. Najprej smom si ogledali 13 izjemno lepih čipk, ki so bile narejene ob Škofjeloškem pasjonu. Nato smo se odpeljali še do cerkve v Žireh, kjer so bili v zvoniku razstavkjeni klekljani križi in v župnišču kleklanje jaslice. Res vredno ogleda. Prave umetnine.
Za konec pa, kot se spodobi, le še sladoled v Ambasadi. Lep dan nam je organiziral Mirko. Hvala vsem trem za družbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar