Spomladanski pohod, oziroma romanje s teto in stricem na Brezje je postalo že tradicija. Plani so bili sicer, da bi šli že prej, a me je pred mesecem malce izdal križ in zato smo prtestavili pohod na prvo (mojo) prosto soboto. In to je bila ta.
Ker je bila vremenska napoved malce slabša in je za popoldanske ure obetalo manjše padavine, ob temperaturah okoli 10 stopinj pa ni prijetno biti moker, smo pričetek tokrat prestavili za eno uro in smo iz Javor štartali že ob šestih. Frenk (Aničin mož) nas je pripeljal v Javorje (in kasneje nas je tudi prišel iskat na Brezje, hvala Frenk) Anica, Frenk (Aničin brat) in jaz smo se odpravili na pot.
Jutro je bilo kar hladno in tam, kjer je bilo vlažno je bila slana. Oblaki so se vlekli čez nebo, sonce se je nad Gabrško goro pokazal samo skozi rdečo lino in se spet hitro skrilo. Na začetku poti smo preplašili kar precej srn, ki so se pasle ob cesti in od daleč sem videla celo eno košuto. Res bi rada enkrat na fotoaparat ujela tudi jelena ali košuto (seveda lepše, kot so tele moje današnje srne) Ptice pa so vse od začetka in do Brezji imele svoje koncerte in bilo jih je veselej poslušati.
Standardna pot je nam že vsem tako zelo poznana, da bi jo lahko prehodili tudi ponoči, in morda se bom enkrat odločila tudi za to. Čeprav pa potem ne morem opazovati okolice.
Preko smučišča Stari vrh smo šli v Rovt. Dobro je bilo, da je zadnje čase precej suho in je bila trava povsem suha. Pravzaprav bi se en "poornih" deževen dan naravi prilegel, ker je že kar precej suho. Mimo žage v Rovtu smo nadaljevali pot do Golice. Vmes pa nas je presenetilo celo sonce, ki smo ga imeli potem vse do Selc.
V Selcih, kot običajno malica in "priprava" na vzpon. Vzpon proti Jamniku je kar precej dolg in hodili smo pačasi in skorajda v tišini. Na vrhu pri znamenju pa drugi krajši počitek. Malce naprej sem pozdravila moje tri palčke, ki sem jih na prejšnjih pohodih pustila pod korenino ob poti. Danse sem njihovega bratca pozabila doma. Pa drugič. Pri Smečku smo natočili vodo.
Razgled na cerkev na Jamniku danes ni bil posebno lep, saj je bilao nebo sivo in neprijazno.Tudi sonce se je spet skrilo. Asmo tokrat opazovali cvetje, ki ga je bilo v tej zgodnji pomladi vse polno. Trobentice so sedaj v polnem cvetju in vrtovi so bili ponekod povsem rumeni. Zvončki pa so že ovenelo kimali iz bregov. Opazovali smo cvetje v podrasi gozdov, jeternik, tudi črni teloh je ponekod še cvetel, Frenk mi je povedal da ima črni teloh samo v Sloveniji več kot trideset imen, zapomnila sem si jih le par. Kurice, kurja smrt, glavobolka, kihavka, talog....in še veliko, nekaj od njih pa že pove da je smrtno strupen. (zanimivost) Resje tudi že cveti. iskali smo volčin in ga seveda našli. Tokratno romanje je bilo tako obarvano bolj botanično in z "enciklopedijo", kakršna je Frenk je to lahko zelo zanimivo.
Po standardni poti mimo Jamnika in Krope, kjer smo ob zbiralniku vode imali kosilo iz nahrbtnika ter skozi male vasi ob Savi smo prišli ob prvih kapljicah dežja na Brezje. Kot vedno veseli, da smo lahko prehodili 30 kilometrov. Šli smo se pokloniti, zahvaliti in priporočiti Mariji. Zunaj smo prižgali še svečke in se s Frenkom, ki nas je prišel iskat odpeljali domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar