Izlet v Posočje z nečakinjo in sestro

 Nečakinja je zaključila devetletko in pred kratkim je prejela tudi zakrament Svete birme. Zato ji je mami obljubila enodnevni izlet. Samo oni dve, ves dan sami na izletu.  In potem klic: ~Hermina, a bi ti šla z nama, ker se midve lahko izgubiva, pa še kaj nama boš povedala spotoma!~

 

 

Ko je vabilo potrdila tudi sestra Erika, sem uredila dopust in se odločila, da grem z njima. Malo čez sedmo uro smo se odpeljale proti Razdrtemu.  Zjutraj je še rahlo deževalo, a napovedan je bil lep dan in prav kmalu je posijalo sonce.

 

 Naš prvi cilj je bil Štanjel. Lepo kraško naselje. Hodile smo skozi ozke uličice do zgornjega stolpa in se na nasprotni strani spustile v Ferarijeve vrtove. Lepo je bilo. Vredno ogleda.

 

ravnokar sem ji še pisala pesmice in pravljice... 

 

pasijonka 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kar nekaj časa smo hodile po Štanjelu in po vrtovih. Nato smo nadaljevale naš izlet naprej proti Posočju. Seveda smo se vmes ustavile na kavi.  Cesta proti Gorici in naprej proti Kobaridu je lepa in ponuja veliko lepih razgledov. Občudovale smo gore, ki so se na obeh straneh dvigale nad dolino. Opazile smo cerkev na Sveti gori. Zapeljale smo preko markantnega mostu v Kanalu na Soči in naprej ob smaragdni reki. 

 

 

 

V Kobaridu je bil naš prvi cilj Muzej Soške fronte. Priporočam. Žalosten prikaz norije in tragedije, ki se je dogajala na tej fronti med prvo svetovno vojno. Trpljenje in agonija mož in mladih veliko krat še na pol otrok, ki so umirali v hribih okoli Kobarida.  (In Soča je krvava tekla.......)

 

 

 

V tej sobici je vojak ki piše očetu pismo.

 (posnetek lahko poslušamo na klopi s pogledom na tega vojaka) 

Ker smo bile že v Kobaridu, smo se zapeljale še do kostnice na gričku nad mestom, kjer so ostanki 7014 italjanskih vojakov ubitih med prvo svetovno vojno. 

 

Vrnile smo se nazaj in poiskale odcep za slap Kozjek. Po prečkanju Napoleonovega mostu, smo prav kmalu prišle do parkirišča kjer smo pustile avto in se sprehodile približno pol ure do slapu. Ko sem bila zadnjič tu, pred verjetno že kakimi desetimi leti, sva bila z Igorjem sama. Nikjer nikogar, nobenih turistov. Pri slapu ni bilo žive duše. Danes pa..... norišnica. Res lep slap je oblegan tako, da je nemogoče v miru uživati v lepoti narave in skal, ki ga obdajajo. Najprej je za dostop do slapu potrebno plačati vstopnino, kar močno podpiram, a kljub temu, vso pot do slapu, ob njem in tudi na povratku nisem slišala slovenske besede.  Sami tujci. 

 

Norišnica 

Do slapa vodi stezica in nekaj mostičkov, kar je bilo tam že ko sva bila z Igorjem prvič tam. Takrat je bila voda tako čista, da je Igor pomotoma do gležnja stopil vanjo, ker je mislil da je samo pesek. Danes pa so se tam sprehajali po vodi. Lomili kamenje iz stene in ga razbijali. hodili po vodi. V vodi so bredli psi in ko se je eden od njih podelal je lastnica kakec podrgnila v vodo v pesek......

..............

 

 

 

 Slap pa je še vedno čudovit in sreča, da se prav do njega ne da priti. Na mostičku, ki služi, da turisti lahko vidijo slap pa spet gneča in "fotošuting" dveh "gosk", ki nikakor nista mogli narediti prave slike in sta ponavljali in slikali, da so se že ostali turisti spogledovali in zavijali z očmi... na mostičku je namreč prostora le za nekaj ljudi. Lucija ni prišla do tja....

Vrnile smo se nazaj in vmes opazovale čudovito Sočo

 

 

 

 

 

Izlet smo nadaljevale naprej proti Predelu. Odločile smo se, da ne bomo šle preko Vršiča, pač pa skozi vas Log pod Mangrtom, kjer je pred leti pustošil blatni plaz in vas malodane uničil. Vas je lepa in urejena. Malo prej smo ujele pogled na največji slovenski slap Boka, a se zaradi gneče nismo mogle ustaviti, saj je bilo parkirišče polno zasedeno. Prav tako se nismo ustavile pri Utrdbi Kluže. Polno obiskovalcev. Niti ene slovenske avtomobilske tablice. 

Cesta proti Predelu je strma in opazovale smo mogočni Mangrt in goro nad nami. Erika pa bolj strmino pod cesto, saj je res hudo breg. 

 

Spustile smo se v Trbiž in od tam nazaj v Slovenijo. V Ratečah smo obiskale obmejno trgovinico in nadaljevale pot proti Žirovnici in našemu kosilu - večerji. Žal smo do lovskega doma prišle prepozno in kuhinja ni več delala. Zato smo se zapeljale do umetnega jezera Završnica in tam malo posedele in opazovale smaragdnoi jezero

 Ker smo bile vse tri že kar lačne smo se odpeljale naprej na večerjo in nato domov. 

 

Z Lucijo sva si zamislili, da bova jedli pohančke

 in šele v tretji gostilni sva prišli do njih.  

 

Lep izlet, ki nam je vzel cel dan. Morda malce več vožnje, ki pa je potekala po prelepi soški dolini. 

Hvala Luciji in Eriki za vabilo in čudovit dan.