Iz Škofje Loke do Žirov - drugi del

 Ni mi dalo miru. 

 

Ostala je tale nedokončana pot, saj sva se s teto Anico zadnjič, ko sva planirali, da prideva iz Škofje Loke do Žirov, izgubili nekje v Zali....Reševal naju je Mirko, ki naju je prišel iskat z avtom, sicer sva tudi danes nekajkrat malce gledali na zemljevid in enkrat celo naredili nekaj sto metrov nazaj, a le da sva se prepričali, da sva prav. Prispeli sva varno in srečno na cilj. Do groba tete Hermine.

Pričakovala sem, da bova hodili veliko po asfaltni cesti, a današnja trasa mi je bila zelo všeč. Nekaj je bilo tudi ceste, a razgledi na Poljansko dolino in čudovite travnike, ki so na tej višini (okoli 890 m) ravno sedaj v najlepšem razcvetu, so nama krajšali hojo. 

Končno sva tudi videli vhod in utrdbe Rupnikove linije, res fascinantna velikost dveh hm... bunkerjev (stolpov) sredi gozda na Golem vrhu. 

Več pa v slikcah: 

 

Zjutraj naju je Igor že ob šestih odpeljal do Suhega dola, kjer sva pričeli današnji pohod

 

 

Na tem kraju sva prejšnjič malicali, danes pa štartali

 

 

Sonce se je še skrivalo bolj za meglo, v daljavi pa se je že lepo videl Triglav in seveda Blegoš

 

 Fruštkajo

 

Tole sva poznali še od zadnjič, ko sva tu hodili

 

Sonce je posijalo skozi veje

 

Tudi čez to jaso sva hodili že zadnjič

 

Energijska točka, grablje in njiva, ki je zraven imata z energijo najbrž precej povezave

 

 

Anica pravi, da greva prav

 

Sestrice kozice

 

Dolina je bila še v megli, tja proti Javorjam pa lepi razgledi

 

Tole pa je že del poti , ki sva jo zadnjič zgrešili. Ta steza se od makadamske ceste odcepi v breg in gre točno pokonci. Strmina je res precejšnja in moram se pozanimati, kaj so po tej strmi stezi, ki pelje čisto naravnost gor (nič ne cikcaka) in se vidi da je že stara saj je zadelana s kamenjem, vozili (nosli)

 

Prišli sva do vhoda v utrdbo, zanimivo. Tole so baje odkopali šele pred kratkim, in je bilo do tedaj zasuto. 

 

 

 

Od tega vhoda, bi lahko šli po cesti, a sva zavili na označeno pot ned cesto in prišli na vrh Golega vrha (ki ni nič gol in je precej zaraščen), je pa lepo. 

 

Ko sva se pričeli spuščati sva naleteli na tale dva bunkerja, ki sta res ogromna

 

 

 

 

Velikost se vidi tu, saj jaz stojim na balkončku

 

 

 

 Malo sva se razgledali okoli bunkerjev in nadaljevali pot naprej

 

 

Kmalu sva prišli na čistino in razgled je bil čisto nov, morda Trnovski gozd tam zadaj...?

 

Tule sva nadaljevali pot naprej preko travnika

 

Klopica, vpisna knjiga in ptičja valilnica.

Danes sva ptičjega petja in petja murenčkov imeli polna ušesa, čebele so obirale travnike, vse je dišalo po rožah.... Res je bilo lepo. Fotografije ne povejo niti pol vsega. 

 

 

 

Brusnice tudi cvetijo, videli sva jih veliko

 

Četudi sva hodili precej po vrhu griča, so bila tla razmočena in blatna in superge sem imela čisto premočene.  (gojzarjev zaradi ahilove tetive še vedno ne morem imeti) 

 

Prišli sva do novozgrajenega doma na Žirovskem vrhu (ta je zraven)

 

Tole pa je že cesta kjer naju je zadnjič pobral Mirko

 

Lepo je označena pot skozi Zalo

 

Tudi taka križišča lahko malo zmedejo, a midve sva tu zanali

 

Ta del ceste je bil asfaltiran in malo zoprn za hojo, razgledi pa krasni

 

Pa spet Javorje

 

 

Cvetoči travniki

 

Kmalu sva prišli do Koče na Javorču, kjer je Saša ravno odpirala in nama skuhala odlično turško kavo. 

 

 

Nadaljevali sva naprej proti Žirem

 

 Travnik poln "bohkuga meska" tako smo reki kukavičji lučici, ki je v roza obarvala celo planjavo.

Malo pred tem travnikom sva doživeli tudi lepo srečanje s srnjačkom, ki je dvignil glavo iz trave. Čisto blizu naju je bil in ko sva se obe stegnili po fotoaparat je skočil v gozd. Jaz temu pravim, da je bil to trenutek samo za naju....

 

Srečali sva dva pohodnika iz Žirov in skupaj smo se po cesti spustili v Rakulk

 

 

 

 

Žiri. S pohodnikoma smo se tu ločili in nadaljevali sva pot proti Dobračevi in pokopališču. Vmes sva pasli oči na lepo urejenih vrtovih, kjer so v polnem razcvetu bile predvsem perunike (irisi)

 

A niso lepi no...

 

Enkrat pa bova šli tja gor, na Mrzli vrh. Sopotnika sta priporočila in povedala, da je zelo lepo. 

 

 

Tokrat sva do pokopališča in groba tete Hermine prišli peš. 

 

 

V Žiri naju je prišel iskat Frenk. Naredili sva šestnajst kilometrov in približno petsto višinskih metrov. Kratka, a lepa pot, ki pa bi združena s prvim delom bila dolga okoli 37 km, in bi premagali preko 1500 metrov. Morda drugo leto.