Šmarna gora

 Skoraj iz vsakega hriba in gore, kjer sem hodila ali pa vsaj iz poti do tja ali nazaj, sem opazovala dolino. Za razgled proti Ljubljani mi je običajno najbolj pravo smer dal ravno ljubljanski osamelec, gora ki se dviga nad ljubljansko kotlino - Šmarna gora. S svojima dvema vrhovoma; Šmarno goro in Grmado ter tipično obliko jo je težko zgrešiti in ne prepoznati od kjer koli se jo že vidi.

 Ko sem pred kratkim teti Anici povedala, da na Šmarni gori še nisem bila, sta me s Frenkom povabila, da grem enkrat z njima. Pravzaprav sem se sama povabila, če me povabita 😀 (saj se razume, kajne).

 Lepo in suho vreme, ki že več kot mesec dni nudi priložnosti za uživanje v naravi, je bilo kot nalašč za ta izlet po službi.

  Čeprav imam kar nekaj znancev, ki na Šmarno goro hodijo dnevno in imajo to za krajši trening v zimskih dneh, pa poti nisem poznala in me je skoraj malo presenetila. Predvsem zato, ker sem si predstavljala bolj dolgočasno in shojeno ter zelo obljudeno pot.

 

 

 triroba košeničica

 Šli smo po manj "prometni" poti. Čez Peske. Najprej preko travnika in v gozd. Steza se nato lepo počasi vzpenja po, v pesek in kamen izklesanem (ali vkopanem) žlebu. Gozd je precej drugačen, kot na meni domači Križni gori. Prevladuje bor in macesen, pod drevjem pa polno resja, ki se je ponekod že začel počasi barvati v rožnatro. Vmes smo še videli precej odprtih telohov ter že razcveteno trirobo košeničico v beli in tudi v vijočlični barvi. Najbolj pa me je tik pod vrhom presenetil cvetek jeternika.

 

Najprej po travniku, nato v gozd

 

Razgled na Storžič, ki je za ta letni čas čisto premalo zasnežen in na Stari grad nad Smlednikom

 

Nato po stezi, ki je vkopana v pesek. Frenk mi je povedal, da je njegov oče, ki je izdeloval nagrobne spomenike, te izdeloval prav iz tega peska.

 

Spomenik partizanu, ki je zelo podoben Kužnemu znamenju, ki stoji le nekaj metrov više.(le, da je kužno znamenje nekaj stoletji starejše)

 

Kužno znamenje. Do tu naj bi prišli Turki, ko so oblegali Šmarno goro. Zanimivo je da na Šmarni gori zvoni že ob pol dvanajstih. V spomin na dogodek, ko so Turki oblegali goro. Svojim tovarišem so naročili, da če do dvanajstih ne uspejo zavzeti gore, naj jim pridejo pomagat. Če pa jo bodo zavzeli, bodo sami pozvonili. Kmetje, ki so za to namero izvedeli, so sami pozvonili ob pol dvanajstih in Turki, ki so že bili na pol poti na goro so se misleč, da je že osvojena, obrnili.  

 

Na sedlu med Grmado -kjer so ob turških vpadih zakurili kresove (grmade) ki so opozarjale Gorenjsko -in Šmarno goro

 

Ena od dveh domačij na sedlu - Gorjančeva, kjer je nekoč obratovala gostilna

 

Kapelica Sv. Sobote in opis še druge zgodbe, zakaj na Šmarni gori zvoni ob pol poldne

 Nas vrhu Šmarne gore stoji cerkev, ki je za obzidjem. V tem taboru so se nekoč skrivali okoliški prebivalce pred Turki. Na obzidju je reljefni spomenik Jakobu Aljažu, ki je bil rojen v vasi Zavrh pod Šmarno goro. 

 

Frenk počiva

 

Jakob Aljaž

 

Triglav

 

Ljubljana

 

Proti Kamniško Savinjskim alpam

 

Delo učencev - ura kaže pol dvanajsto in turški konji pod goro

 

Tudi jaslice smo našli. Ob kapelici Antona puščavnika

 

Zvonček želja pri kapelici sv. Antona

Ko smo spili čaj se razgledali naokoli smo se vrnili nazaj na naše izhodišče

Po gori je bilo pred leti najbrž zaradi vetroloma podrtih ogromno dreves. Začudilo me je, da so vsa ta drevesa še vedno ravno tako na tleh in jih nihče ni pospravil, kljub urejenim potem in enostravni dostopnosti. Nikjer v krajih pod Starim vrhom nisem videla tako neurejenih gozdov kot tu. Tako blizu centra. Žalostno.

 

Les kje že slab saj je že strhlenel

Lepa pot, vsekakor nisem bila na Šmarni gori zadnjič. Najbrž prav kmalu spet