Po poti treh gradov

Škofja Loka je lepo mesto. Z lepim, preko osemsto let starim mogočnim gradom, ki se dviga nad hišami in je od daleč opazen, iz katere koli smeri se pripeljemo v mesto. Lep, zame eden lepših v Sloveniji. Le gledati ga je treba z očmi turista in ne kot nekaj samoumevnega, ker je pač tam.

Škofjeloški grad

Mesto Škofja loka ima zelo zanimivo zgodovino, ki je nam znana od leta 973, ko je zapisano, da je cesar Oton II podaril loško posest freisinškim škofom. Od tu tudi ime Škofja. (loka - močvirnat travnik) V zapisih se pojavlja ime Lonca, Lonka. Ta zapis se nanaša na sedanjo Staro Loko. V 12.stoletju so škofje dali zgraditi sedanji grad in stolp na Kranclju. Leta 1274 pa je dobila mestne pravice.

Naj bo dovolj zgodovine.

Le še ta podatek naj povem, da je v Škofji loki (in njeni okolici) več gradov in dvorcev. Eden od teh je Tavčarjev dvorec na Visokem, naslednji je Puštalski grad, v katerem je danes glasbena šola, Ajmanov grad v Svetem Duhu kjer je uršulinski samostan, Starološki grad (Strahlov grad) kjer je Center slepih in slabovidnih.

Mimo preostalih treh gradov pa sem se pred kratkim sprehodila. To so Škofjeloški grad, stolp na Kranclju in Divja Loka. Zanimiv, ne predolg sprehod, primeren za prav vsakega. Predvsem pa priporočljiv vsakemu Ločanu, saj jih (pa ne pretiravam) vsaj 70% ne ve, kje je grad Divja Loka. Pot treh gradov se prične na Škofjeloškem gradu in najprej pelje na Krancelj in nato do Divje Loke, jaz pa sem jo ubrala v nasprotni smeri.

Pot je lepo označena z silhueto dvornega paža

V Vincarjah sem zavila v lepo položno Vincarsko grapo, skozi katero nas spremljajo markacije, ki peljejo na vrh Lubnika. Po na novo izkopani traktorski poti (prava, označen apot pelje še malce naokoli) sem se precej strmo vzpenjala do prvega izmed naštetih gradov - Divje Loke ali Starega gradu, ki ga zagledam šele, ko sem tik pod njim.

Tu je bila prej steza, a je vetrolom prisilil lasrtnike, da so zgradili pot po kateri bodo spravljali les

Divja Loka - Stari grad

Iz gradu se je videlo daleč na sorško polje, a je sedaj pogled otežen zaradi drevja

Zgrajen je bil v začetku 12. stoletja in je eden najstarejših gradov pri nas. Od gradu ni ostalo veliko, saj ga po velikem potresu leta 1511 niso več obnovili. Uporabne in vredne stvari so prenesli na Škofjeloški grad. Zanimive razvaline, ki po petsto letih še vedno pričajo o mogočnosti gradu in kar dolgo sem se zadržala na njih. Nikjer nikogar le skale in ostanki mogočnih sten, ki (meni ki imam mooooorje domišlije) ponujajo zgodbe o boljših dneh, ki jih je grad doživel.

Menda naj bi v gradu živeli roparski vitezi, ki so ropali ljudi, ki so prišli mimo in jih vrgli v ječo. Med njimi naj bi bila najbolj hudobna grajska hči, ki pa jo je gozdni škrat zaklel in spremenil v kačo. Ta kača sedaj čaka med ruševinami na princa, ki jo bo našel, poljubil in s pomočjo zaklada, ki je menda še vedno zakopan v ruševinah sezidal nov grad.

Še dobro, da je zima in ni kač, pa tudi če bi bile, niti malo nisem podobna princu in bi me po vsej verjetnosti kača pustila pri miru (tako kot kača običajno pač pusti ljudi pri miru).

Nadaljevala sem sprehod. Spustila sem se nazaj na pot, kjer je smerokaz za Lubnik, Škofjo Loko... in odšla po stezi proti Kobili. Na stezi se vsake toliko časa opazi oznaka - dvornega paža, ki označuje Pot treh gradov. Na Kobili stopim na cesto le za nekaj metrov in na ostrem ovinku takoj zavijem v strmo stezo, po kateri pridem na vrh pogozdenega grička, preko katerega je speljana in na novo urejena ter označena škofjeloška trim steza.

Ob poti je bilo polno repinca

Kako se tele glavice zapletejo v lase.... sestro sem morala osrtiči.

Imela je dolge lase, mami ni bila vesela :-)

Tu poteka tudi loška učna pot

Pogled nazaj na Stari grad

Oznaka paža....

...ob poti na skali (čisto desno)

Na Kobili pridemo na staro vojaško cesto, ki pripelje iz Podpulfrce in gre vse do Blegoša. Prišla sem po tisti stezici, desno od stopnic (po njih gre markirana pot na Lubnik)

Po asfaltu sem hodila le kakih deset metrov, nato pa spet v klanček

Na vrhu pa se priključim na trim stezo

Spomenik Slavku Flisu ki je bil predsednik "Olepševalnega društva Šk. Loka" že davnega leta 1897 in je prvi začrtal to pot, po kateri sem danes hodila

Spustim se na drugo stran in mimo domačije pri Grebenarju spet zavijem v breg. Tokrat do razgledne točke z označenimi hribi, ki se vidijo od tu. Dvignem se še naprej v desno na hribček z zanimivim imenom Štajngrof (upam da sem prav napisala), kjer se z vrha že vidi na poljansko stran in v Puštal.

Na tistile griček grem

Eden od vhodov v jamski svet pod Lubnikom

Razgledna točka

Lubnik

Z vrha grem naprej po stezi, ki me po rahlem spustu pripelje do drugih ruševin - stolpa na Kranclju (Kranceljnu?) Spet le ruševine, morda za spoznanje bolj ohranjene, le da se pozna, da so bližje mestu in bolj obiskane. Na kar nekaj mestih se vidi, da so kurili ogenj (nekakšni piknik prostorčki) in so ostali ostanki kurišč, kar nekako ne sodi tja.

Ostanki stolpa na Kranclju

Vidi se jarek ki je obdajal stolp

Takoj, ko stopim na pot pod ruševinami pa že zagledam obzidje Škofjeloškega gradu

Zelo lepo se vidi jarek, ki je nekdaj obdajal stolp. Tu sem že srečala prve obiskovalce. Zato sem se odpravila naprej.

Po potki proti Škofjeloškemu gradu, ki je tik pod Krancljem. Lep je naš grad, nad lepo Škofjo Loko. Na dvorišču sem srečala precej turistov, ki so zaman kljukali na zaprta vrata muzeja. Tu je tudi tabla, ki označuje začetek Poti treh gradov in vse tri lepo opiše. Zelo lepo.