S člani TD Stari vrh smo se podali na popotovanje in raziskovanje čudovite kraške dežele, položene med Kolpo na jugu in Gorjance ter Kočevski rog na severu, kateri ime dajejo lepe bele breze, edinstvena bela narodna noša, narejena iz domačega platna in bele skale, ki so po kraški pokrajini še vedno posejane tam, kjer jih ljudje niso odstranili zaradi lažjega kmetovanja. Potepali smo se po Beli krajini.
Preko Novega mesta in Gorjancev smo se najprej zapeljali v Metliko. Metlika je mestne pravice dobila že v začetku 14. stoletja. V 15. in 16. stoletju so jo kar 17 krat napadli Turki. Velik pomen pri obrambi pred Turki je imel Metlišku grad, ki je lepo ohranjen v njem pa danes domujeta Belokranjski muzej in Gasilski muzej. Ogledali smo si zanimive zbirke na gradu.
Grad v Matliki kjer je Belokranjski muzej
V poslopjih, ki spadajo k gradu je urejen Gasilski muzej
Parna črpalka
Lapidarij na notranjem dvorišču gradu
Zbirka starih radijev in tranzistorjev
Bela krajina v kameni dobi...sekire in ostalo kamnito orodje
Kovinski nakit
Orožje, meči in sablje
Otroške igrače
Toaletne posodice z motivi Napoleona Bonaparte,
Marie Louise - njegova žena, Hortense de Beauharnais - hčerka
in Marija Pauline - Bonapartejeva sestra
Čevljarska delavnica
Priprave za čebelarstvo
Kmečko orodje
Predelava lanu in narodni noši
Belokranjske pisanice
Lekarna
Gostilna
Vojna
Notranje dvorišče gradu
Pod gradom je velik trg kjer se dogajajo znane prireditve, kot so Vinska vigred in Jurjevanje. Nedaleč stran stoji lepa baročna cerkev sv. Nikolaja. Kot zanimivost naj povem, da je bil v tej cerkvi nekoč kaplan Jernej Friderik Baraga.
Cerkev sv. Nikolaja
Oltar me je spominjal na tistega v Javorjah
Sredi mesta Metlika stoji hišica krita s slamo
Po ogedu smo se z avtobusom zapeljali v Podzemelj, kjer smo v avtokampu spili kavo, nekateri so se s kajaki zapeljali po mirni Kolpi, Niko pa se je na raziskovanje okolice zapeljal s kolesom.
Vhod v kamp Podzemelj, kjer imajo tudi adrenalinski park
Seveda brez sodčkov in pirhov ne gre
Gorenjska mornarica je bila na začetku še malce negotova
Kasneje pa je fajn šlo
Še dobro, da ni brzic
Naša nasledjna postaja je bila Radovica. Tu smo najprej obiskali kmetijo Bajuk, kjer smo degustirali več vrst vina, in imeli malico z domačim mesom, belokranjsko pogačo in domačim kruhom.
Pred kmetijo Bajuk
Lep pogled
Bakhus
Narezek in nalomljena belokranjska pogača,
tudi kozarci niso ostali prazni
Lepo izrezljani vinski sodi
Malo više v vasi smo bili deležni prav zanimive izkušnje. Obiskali smo šolo Brihtna glava. Šola je zanimiva predvsem zato, ker nas s svojo opremo in načinom poučevanja (stroga tovarišica učiteljica) postavi v leto 1950. Posedli smo se v šolske klopi in postali drugošolci zadnji dan pred počitnicami. Tudi tu smo skozi zelo zanimiv "pouk" izvedeli še kaj o Beli krajini.
Razred,
tam v kotu pa Franci pripravlja koruzo na kateri je kasneje moral klečat
Matic je moral narisati belokranjskega prašiča
Franci pa zaigrati na lončeni bas
Na koncu smo vsi dobili spričevala in skoraj vsi izdelali
Tudi jaz
Takole je bil videti razred leta 1950
Po končanem pouku smo se odpravili v vas Drašiči in obiskali kmetijo Pečarič, kjer se že od leta 1937 ukvarjajo z oljarstvom. Z oljarstvom so se začeli ukvarjati zaradi preproste potrebe po olju, kot surovini za svetila, saj takrat v vasi ni bilo elektrike. Staro prešo (še iz časa cesarice Marije Terezije) so preuredili v prešo za stiskanje olja. Danes olje - na modernejši način - stiskajo iz 23 različnih surovin. Na kmetiji imajo posajenih 350 orehovih dreves in 300 lešnikovih. Poleg orehovega in lešnikovega olja delajo še olja iz grozdnih pečk, mandeljevo olje, marelično olje, olje iz makadamije, laneno olje, sezamovo, arašidovo, sojino, sončnično, makovo, konopljino, bučno, olje iz črne kumine... Po predstavitvi smo olja lahko okusili in kupili.
Oljarna Pečarič
Industrijska konoplja iz katere tudi izdelujejo olje
Pegasti badelj, menda je to olje zdravo za klopno borelijozo
Stara preša s katero so začeli prešati olje
Prijeten prostor, kjer nam je gospa predstabila olja...
....ki smo jih kasneje tudi preizkusili
Nato smo se odpravili na našo zadnjo destinacijo, na kmetijo Simončič, kjer nas je čakala prijazna družina s kosilom. Po kosilu sta naša dva glasbenika Janez in Pavel v roke vzela harmoniko in kitaro, mi pa smo zaplesali. Po prijetnem večeru smo se odpravili domov proti Gorenjski.
Tu sta nas pričakala gospodar in žena s pogačo.....
......in vinom
Po večerji......
sta Janez in Pavle zaigrala ....
...mi smo pa zapeli in zaplesali.
Vožnja je ob petju in pogovorih hitro minila in lep izlet, kjer smo spoznali Belo krajino se je zaključil.
Sama moram reči, da sem izvedela marsikaj novega, predvsem pa sem bila ob opazovanju pokrajine presenečena, kako zelo je porasla. Da ne rečem zapuščena. Lepa polja na ravnini so opuščena nepokošena in porasla z grmovjem. Med grmovjem so stale jablane polna jabolk, ki jih bodo obrale najbrž le divje živali. Žal mi je za tako lepe kraje, ki postajajo zapuščeni in neobdelani.... Same vasi v Beli krajini so lepe, urejene in le redko kje se vidi kakšna stara in zapuščena stavba. Okoli vasi so manjši vinogradi. Veliko njiv je zasajenih z ajdo in menda tu še precej gojijo lan. Kljub malce bolj divjim neposeljenim področjem, je Bela krajina lepa in povsem drugačna od drugih pokrajin po Sloveniji. Če bo le možnost, se v te lepe kraje še vrnem.
Še skupinska slika pod belimi brezami
Hvala vsem za prijetno družbo predvsem pa organizatorjem, ki so poskrbeli, da je vse potekalo tako kot je treba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar