Po poti filma Cvetje v jeseni - 1.del

 50 pomladi filma Cvetje v Jeseni je prireditev, na katero se že kar nekaj časa pripravljamo in eden od spremljajočih dogodkov bo tudi Pohod po poti filma Cvetje v jeseni, ko bomo vse pohodnike in obiskovalce popeljali po nekaterih mestih, kjer so pred petdesetimi leti posneli nekaj najlepših kadrov v filmu. 

 

*

 Film šteje že petdeset pomladi in v tem času se je marsikaj spremenilo, tudi narava in okolica.  

Trije smo se podali na predvideni krog, ki ga bomo skupaj s pohodniki prehodili na dan prireditve 15. julija.  Narava, ki je v teh spomladnih barvah res čudovita se nam je danes pokazala v vsej svoji lepoti, z močnim nalivom vred, ki nam je preprečil, da bi dokončali ogled. Zato danes le dve tretinji poti.

Pot, ki se bo na pohodu pričela pred domačijo Jejlar (Presečnikovo domačijo) na Mlaki, smo mi pričeli v Javorjah, ki jih bomo na pohodu komajda obiskali, saj se bomo sprehodili le mimo ene od hiš (Darmutuve) in se mimo nje spustili do enega od prizorišč snemanja Bezeila. Do Bezeila nas je spremljal tudi Mirko, ki te travnike dobro pozna. 

 

Skozi gadovec proti Gabrški gori

 

albin gadovec

 

del poti nas je spremljal tudi oče Mirko

Bezeil - domače ledinsko ime za travniški greben, ki se spušča proti Delnicam. Tu je režiser Matjaž Klopčič posnel kar nekaj prizorov, tu so Presečnikovi kosci kosili in Meta jim je prinesla kosilo ter prizor, ko se Janez, ki se odpravlja nazaj v Ljubljano in Meta pri kozolcu poslavljata in si dasta poljub. Na tem mestu je tedaj stal kozolec, ki je kasneje (kot zanimivost) služil za naslovnico na dveh ploščah narodnozabavnih ansamblov, a ga danes ni več.

 

*

 

Ta travnik so kosili (takrat jekosil tudi oče Mirko)

 

 

 

 

 *

 

 

na ta travnik je prišla Meta, ozadje pa je že povsem zaraščeno

 

 

 

 

 

 

Na tem mestu tedaj še ni bilo te poti in tu se je zgodil tisti poljub

 
 

To je bila tudi najnižja točka pohoda. Nekaj fotografij spremenjene pokrajine in odpravili smo se naprej. Do drugega - Zamudovega kozolca. Tistega kozolca sicer ni več, a je gospodar postavil novega, na povsem istem mestu, ob poti po kateri so se v filmu vzpenjali k "Mariji na Goro" k maši in je Meta ob povratku Janeza vprašala: "Kaj če biti, kar je napisano na srcu?" in iztrgala listek z lectovega srca, ter ga vrgla na tla. 

 

 

*tedaj ....

 

 

....danes

 

 

*tedaj.....

 

 

....danes

 Pot se vzpenja do vasi Dolenčice, kjer se mimo parih hiš podamo skoraj do konca vasi in zagrizemo v breg ter se usmerimo proti cerkvi na Gori. Kolovozna pot, ki se kar dobro vzpenja nas počasi pripelje do ceste, ki iz Javorji pelje proti Blegošu. Še nekaj korakov in smo že na Hlevišah, na naslednji točki snemanja. Tu so vaščani pričakali Skalarja in njegovo ženo, ki sta se vračala domov potem, ko je Skalar odslužil petnajstletno kazen v zaporu zaradi krivega pričanja Kalarja.

 

*tedaj....

 

 

......danes

 

Počitek, čas za malico in pijačo in že smo se odpravili do naslednje točke, ki je le nekaj deset metrov više. Od tu se nam odpre lep pogled na naš Blegoš, ki pa je danes imel grozeče črno ozadje. Na tem mestu se bomo spomnili prizora kjer Janez sreča Skalarja in ženo, ki utrujena sedita ob poti in občudujeta Blegoš, ki ga Skalar ni videl odkar je moral v zapor. 

 

*

 

 

Mi pa nadaljujemo pot preko lepega zaselka Brinje mimo studenčka z odlično pitno vodo in po kratkem klančku prispemo do Podvrha. Skozi vas in mimo treh krasnih konjev (družinice) gremo naprej v smeri proti Četeni Ravni. Grozeče zavese dežja pa že visijo nad Poljansko dolino. 

 

Brinje

 

 

 

dobra pitna voda

 

Matikuše

 

Podvrh

 

orlica, danes smo jih videli veliko

 

konjska družinica

 

podvrh zapuščamo in grozeče oblake za nami (a so nas dohiteli)

 

V Četeni Ravni smo si ogledali še eno od prizorišč, pri Ožbetovem kozolcu, kjer sta se srečala Janez in Skalarjeva Luca, ki mu  je povedala da: " Tok sem žavostna....tok sem žavostna..." saj ji je mož umrl, da pa: "Tok sem veseva...tok sem veseva...." saj njen Matiče že služi pri Kalarju. Nakako žalostno jesensko prizorišče, saj tudi Janez gre takrat k Meti, da jo zasnubi, a ona mu v naročju umre.  Tu so tudi nas doletele prve debele deževne kaplje, ki pa jim nismo dajali velike brige in smo nadaljevali naš ogled naprej proti Mlaki. 

 

Četena Ravan

 

prizorišče kjer je Janez srečal Luco

 

dve radovedni kozici sta nas opazovali

 

dežniki so bili na koncu premalo 

Sredi gozda pa se je dež res dodobra ulil in zaključiti smo morali pohod. Poklicali smo Grega, ki nas je (Hvala, Grega) prišel iskat in nas odpeljal v kočo na Starem vrhu, kjer smo ob čaju in "zdravilčku" prvo polovico ogleda zaklkjučili. Vsi trije Janez, Anica in jaz smo se strinjali, da je trasa res lepa in da drugi del ogleda opravimo takoj, ko bo možno. Saj nas čaka še domačija pri Jejlarju.

Vas pa upam, da smo prepričali že s tem prvim delom, da se nam pridružite 15.julija, ko se bo med pohodom dogajalo še marsikaj zanimivega.

*Nekatere fotografije so:  Arhiv Slovenske kinoteke,©Slovenski filmski center

Pomladni pohod s TD Stari vrh

 Drugi pohod v sklopu pohodov Od cvetja do pomladi, je za nami.  

 

Skoraj ves teden smo v negotovosti zrli v nebo in poslušali vremenske napovedi, ki so sredi tedna obetale celo veliko deževje in nevihte za nedeljsko popoldne. A navsezadnje se je vreme nas in vseh, ki so pripravljali kresove po naši deželi, le usmililo in nam pripravilo lep dan, z oblaki, ki so poskrbeli, da so bile tudi fotografije lepše. 

 

Pohod, ki meni niti ni med najlepšimi, saj se najprej spustimo v dolino in se v drugem delu vračamo nazaj proti gostišču Stari vrh, smo pričeli pri brunarici Kopa na Grebljici. Po grebenu smo se mimo pretvornika na Grebljici (ali pa je morda bazna postaja za mobilno telefonijo - ne vem točno, visok stolp), ter nato po ozki stezici spustili do vasi Mlaka. 

  

  

  

 Vas smo zaobšli in se še naprej po stezah spuščali do poti, ki iz Jarčjega brda pelje do gostišča Grapa. Tu je bila naša najnižja točka pohoda in otroci so nujno rabili počitek in bombone. 

 

Po krajšem postanku se je začel težji del pohoda. Vzpenjanje mimo hiš in vikendov, ki sodijo v vas Lenart nad Zgornjo Lušo proti Rovtu. Kmalu smo zavili v gozd ter po poti preko travnika prišli do Zgornjega Zakrašnika, kjer sta nam Alenka in Jure pripravila okusno malico. Zaseko, piškote, pecivo.....  

 

  

  

 

 

Po polurnem postanku, ko so se tudi najbolj utrujeni že odpočili (in skakali po toboganu in za žogo) smo nadaljevali pot naprej navzgor. Kar preko travnika do ceste, ki pa smo jo kmalu zapustili in se po grebenu dvignili do smerokaza, ki kaže v vse mogoče smeri in mesta. 

Klanec se je nadaljeval do vojaške ceste in spomenika v Rovtu, kjer smo se ponovno počakali in nato nadaljevali pot. Z vojaške ceste smo kmalu spet zavili v smeri proti Mlademu in Staremu vrhu ter ponovno v klanec. 

Nekje na sredi nam je pot začinil še velik "šop" podrtih bukev, ki so v dolžini dobrih desetih metrov padle čez pot. Zato smo morali že tako strmo pot premagati tako, da smo se najprej spustili pod podrte bukve in se nato po zelo strmem bregu na drugi strani spet dvigniti na pot. Tu pa je naš najmlajši pohodnik, še ne štiriletni David dokončno omagal. Pomagala mu je mamica, ki ga je kasneje v strme klance, ki jih kar ni bilo konca, nosila. Oba si zaslužita pohvalo.

 

 

 

 

 

 Po dobrih štirih urah smo, tokrat z zgornje strani, prišli do Gostišča Stari vrh. Otroci, ki so že med pohodom spraševali, kdaj bodo slišali pravljico, so končno dočakali in z nečakinjo Lucijo, ki je narisala rizbice sva pravljico o Velikanu Vrharju prebrali. Sledila je še večerja in prižig kresa.  

 

 

 

Vabimo vas na naslednji pohod  Javorje - Žetina - Javorje, ki bo 25.6.  Zbor bo ob 9.00 uri pred Gostilno Blegoš v Javorjah.