Letošnji maraton Franja mi ni bil namenjen. Ali pač. Saj ko gledam danes na nedeljski dan, je bil lep v dobri družbi, če odštejem tiste slabe štiri ure, ko sem se, predvsem zaradi svoje trme in tistega mojega "z glavo skozi zid" ubijala na trasi 97 kilometerskega malega maratona.
Vse skupaj se je začelo že pred dnevi, ko sem v grlu začutila tisti grozni znani pekoči občutek.
"Saj bo, saj bo, do nedelje bom zdrava." sem lagala sama sebi. Stiskala limone in jedla vse mogoče vitamine. V nedeljo zjutraj sem bila skoraj zdrava. Skoraj.....še vedno sem močno kašljala, a niti pomislila nisem, da nebi šla na maraton. O to pa ne. Igor me je sicer prepričeval, a se niti on ni preveč trudil. Saj me pozna....in mojo trmo.
Ko sva se peljala v Ljubljano je bilo jutro pusto in megleno. Upala sem, da se bo čimprej razjasnilo. Nekaj ur kasneje sem na tej isti cesti preklinjala vročino. A do tam je bilo še veliko zgod in nezgd...
Ko smo v Ljubljani parkirali so se nekateri pričeli pripravljati za štart, nekateri pa smo odšli na kavo.
Lepa kavarna in prva jutranja kavica, mmm. Še preden sem dobila kavo mi Jerneja reče: "Kaj imaš na hrbtu!?" in mi z robčkom skuša obrisati umazanijo iz rokava. A se izkaže da je vrabec imel obilno večerjo, ki jo je prebavljeno spustil ravno na naslonjalo stola na katerem sem sedela. Moja bela jopica je bila prav fino zapacana. Jebela cesta, pa spet jaz (pred dvema letoma se mi je v Bujah, ko smo kolesarile z dekleti galeb usr..l ravno pol v kavo pol v kokakolo).
Na kavici
Jopico sem za silo oprala, spili smo kavo in počasi odšli na štart daljšega maratona pospremit prijatelje. Ko sem čez uro in pol stala na dolgi štartno-ciljni ravnini in čakala da bo Zoran ustrelil s pištolo in s tem naznanil štart, nisem bila popolnoma nič nervozna. Kolesarji okoli mene so me malo začudeno gledali, ko me je napadel kašelj. A nič zato. Tole bom pa že zvozila, za šalo.
Moja deveta Franja. Šest kratkih in dvakrat na daljši. Prva dva maratona sem prevozila celo s starim gorskim kolesom. Pa da danes nebi tegale zmogla.....
Že takoj od štarta je dobro letelo in kmalu je bil že prvi padec. Hudo mi je vedno ko vidim, da so kolesarji na tleh, a to je pač del maratona. Nadaljevala sem previdno, saj je Tržaška cesta polna lukenj, je pa dovolj široka, da se jim z lahkoto izogneš. Ko smo iz Tržaške zavili proti Dobrovi, me je dohitel sodelavec Žiga. Po krajšem klepetu, ki me je dodobra zadihal, sem ostala zadaj. Že tu sem čutila, da noge niso prave. Kolesarji so me prehitevali, nekatere sem prehitela jaz in tako dokaj hitro prišla do Vrzdenca, kjer se začne klanec.
Malo pred klancem običajno spijem gel. A glej ga vraga. V Horjulu se mi je v čelado zaletela osa ali čebela. Ne vem kaj. Po nekakšni čudni poti, se je ta čebela ali osa znašla na moji zadnjici in me prav nemarno pičila. Do Vrzdenca sem jo preklinjala in tako pozabila na gel. Šele, ko se je začel klanec sem poteglila gel ven ga odprla, obenem sem zaslišala ragljo. Seveda sem s sabo v žepu imela fotoaparat in ragljo je pač treba slikat. Z gelom v ustih, fotoaparatom in vsa zadihana v prvi klanec sem naredila eno mizerno sliko. Spravila fotoaparat, poplaknila gel s pijačo v bidonu in se še vedno praskala po zadnjici, ki me je prav pošteno skelela.
Ragljar je prehitro nehal....ali sem bila pa jaz prepočasna
Noge pa so zapekle, grlo je bilo kljub pijači suho in me je sililo na kašelj. Obup. Počasi sem se vlekla v klanec. Prehitevali so me, nekatere sem prehitela jaz - teh je bilo manj. Na ovinku pred vrhom sem morala ustaviti in se dodobra izkašljati. Nadaljevala sem v svojem polžjem tempu in komaj čakala, da pridem do Suhega dola in tam dobim navadno vodo, saj sem pomotoma vzela Igorjeve bidone, ki so se od mojih rzlikovali le po tem, da je bila pijača precej bolj sladka in sem komaj čakala, da dobim navadno vodo.
Sredi klanca sem dohitela Žiga, ki je imel še precej večje težave, kakor jaz saj je hodil ob kolesu, ker se mu je polomil sedež. A je kasneje z vso trmo vseeno prišel v cilj.
Okrepčevalna postaja v Lučinah
V Suhem dolu pa šok: NI okrepčevalne postaje. Od kdaj?? Lani nisem vozila, pred dvema letoma se nisem ustavljala, prej pa sem bila na velikem maratonu. Kje je okrepčevalna postaja. Grem naprej, se bom ustavila pa ob studenčku niže ob cesti. Ko sem se zapeljala v Lučine in mimo gasilskega doma v rahel klanček pa "štoflc". Okrepčevalna postaja. Kolesarji so bili po vsej cesti in ni se dalo priti mimo drugače, kot peš. Spotoma sem prosila za vodo: "Imate navadno vodo?" "Seveda." " Je mrzla?" "Mrzla kot je le lahko." mi je hotel ustreči tisti "strežnik" za mizo. Jaz pa: "Ne bi mrzle!" "A ja?" V tistem momentu sem se sama sebi zazdela res sitna. Pa kaj, vzamem kar imajo. Poln bidon mrzlega energetskega napitka in še dva kozarca direktno v grlo. Bravo Hermina. Do Gorenje vasi sem kašljala in se mučila. Na spustu sem ostala skoraj sama.
V Gorenji vasi, kjer se priključijo kolesarji iz velikega maratona sem bila že popolnoma sama. Skupaj sva prišli z starejšo, no mojih let staro gospo. Italijanko. Prilepila se mi je za rit. Sami sva gonili vso dolino. V Poljanah me je pričakala moja sestra Ida- zvesta navijačica Koloke na Franji.
Za mano le Italjanka....
sami, sami
(sliki je naredila Ida, ki je v Poljanah navijala, hvala Ida)
Dobim zalet in šibam naprej, z Italjanko na riti in sami, sami. Na Dolgih travnikih mi zapelje vštric in reče: "You are very strong." A bejž no. A de. Vleci še ti dečva. "Now i gou front" A da bi, ja končno. Sicer je bila precej manjša in ožja od mene, a malo lažje je bilo pa vseeno. Mimo Brodov in NAŠIH navijačev. Darja je kričala in navijala, jaz brez glasu, Iza, Dejan......Neznansko vesela, da so bili še vedno ob cesti in navijali. Tu se je za nama pripeljalo že več kolesarjevin nisva bili več sami. Pred Škofjo Loko naju je dohitela skupina, ki se je je ona prijela, jaz pa nisem več mogla. Skozi Škofjo Loko, kjer je bilo največ navijačev- Jaka na spodnjem trgu, Matjaž na klancu z novim bidonom vode, Andreja malo više in vsi tisti navijači, ki niso kričali le KOLOKA ampak so me klicali po imenu. Ne spominjam se klanca. Spominjam se le navijačev.
¨Pa ljubi Bog, kosilo se vam doma hladi, vi pa čakate in navijate za nas, ki se vlečemo kot smrkelj!!¨ Lani sem bila ista. Navijala do zadnjega, ko so že skoraj vsi navijači šli domov sem se jaz še kar drla na vsakega, ki je prišel mimo.
Na okrepčevalni postaji se nisem ustavila. Prebila sem se skozi množico kolesarjev, ki je imela "piknik" in druženje ob krhljih pomaranč in koščkih sadnih čokolad. Mimo Tatjane in Sebota na Trati, kako dober občutek. Mimo.....jaz bi pa najraje kar k njima zavila, na enega hladnega...
Spet sem ostala sama, skupine so me dohajale in šle mimo. Mene pa je zdelovala vročina, zaradi katere so me neznansko pekli podplati in spodnji deli meč. Prvič sem se ustavila na Godešiču. Varnostnica me je takoj spraševala če je kaj narobe. Neee nič, kje pa. Narobe je DA SEM TU.
Nekje v Hrašah sem pri hiši spet dobila vodo in pretegnila stopala. Peljala sem se poooočaaasiii. Skupimne so šle mimo, kdaj pa kdaj sem priključila, v prvi 0,5% klanec pogorela. Vmes še nekaj krat pretegovala stopala in se smilila sama sebi. V Ljubljano na Dunajsko sem prišla sama. Sama na trideset metrov široki in doooolgi cesti. Ustavila sem se v edini senci, ki jo je metalo drevo pod katerim je sedel tudi varnostnik. Počasi me je pogledal, vidno naveličan, ko mora čakati še nas počasnele.
Po križarjenju po Ljubljanskih ulicah sem se končno privlekla na cilj, ki je bil tam tisti moment le zame. Prazen, nič navijačev. Na moje začudenje sta bila tam še celo dva fotografa...
Dunajska prazna
Tudi tu ni bilo drenja
Sicer, ko sem kasneje gledala po rezultatih jih je bilo še precej za mano in sem imela le smolo, da sem padla v nekakšen žep, kjer sem skoraj ves čas vozila sama. Bo drugo leto boljše. Sigurno pa ne grem več na takšen maraton z angino.
Na veliki oder sem pa le šla, po nagrado za 9 najštevilčnejšo ekipo
Prevozila sem svojo deveto Franjo. Jezna, sitna, slabe volje.....dokler nisem prišla do svojih Kolokovcev, ki so vsi srečno prišli v cilj. Malo potožila in pojamrala, a vseeno vesela, da sem zdžala do konca. In vesela, da so tudi ostali iz kluba srečno prišli v cilj. To je bil najtežji od vseh devetih maratonov. Vključno s tistim, ki sem ga vozila s hernijo in niti tista dva dolga me nista tako izmučila.
Drugo leto ne grem...........Seveda ja in svizec zavije čokolado.
Pokal za ekipo in moja prigarana spominjska medalja
