Kolesarske priprave v Novigradu 2018

  Že tretjič zapored smo začetek kolesarske sezone pričeli s pripravami v Novigradu. Letos smo na priprave odšli kak teden prej, kot prejšnja leta in Istra še ni bila tako v cvetju, se je pa pomlad že čutila na vsakem koraku (ali metru) Kmetje so tu in tam že sadili krompir, v vinogradih in nasadih oljk pa so že obrezovali...

 

  Večina nas je prišla že v sredo. Prvi dan je bil bolj za ogrevanje, spoznavanje in aklimatiziranje. A so nekateri že prvi dan naredili lepo rundico. Pač rabijo malo več časa za ogrevanje :-). Pa tudi vreme je bilo v sredo še zelo lepo in toplo.

 

Najbolj zagreta skupina je že prvi dan naredila lepo rundo

 

Po rundi pa....."Koliko piv dobimo za 50kun??" 

  V četrtek smo se zjutraj v polni kolesarski opravi zbrali pred hotelom že skoraj vsi udeleženci priprav. Razporedili smo se po skupinah in se odpeljali. Večini je bil cilj Rovinj, le par najbolj "hudih" se je zapeljalo še naprej do Peroja. V naši skupinici smo bile Špela, Katja, Darja in jaz. S prijetnim tempom smo se opeljale najprej do Limskega kanala. Tam je bila seveda prva foto postaja. Spust v kanal in na drugi strani klanec ter še nekaj kilomertov do Rovinja. 

 

Nad Limskim kanalom

V Rovinju na obali je sledil postanek s kokakolo in fotografiranjem. Vračale smo se po isti poti le mimo Vrsarja smo naredile malo drugačen ovinek. Na koncu se je nabralo 110 km in 1360 višinskih metrov, kar je za začetek sezone in za kilometre, ki jih imamo nekatere v nogah (oziroma jih nimamo, saj sem na kolo sedla letos prvič šele na pripravah. Še zdaleč ne edina), kar lepa številka.

 

  Zvečer je začel padati dež. Napoved za naslednji dan je bila dobra in kljub temu, da je deževalo smo ostajali pri odločitvi, da gremo na kolo. Ob zajtrku je še rahlo deževalo a se je prav kmalu začelo vedriti in fantje so se odpravili na rundo, ko so bile ceste še precej mokre. Dekleta smo počakala, da so se posušile in se odpeljale proti dolini reke Mirne. Iz Novigrada smo se najprej malce dvignile in po dobrih desetih kilometrih se je pred nami odprl pogled na lepo dolino po kateri teče najdaljša Istrska reka Mirna. 

 

Motovun

 

Mirna Mirna

 

Zelena dolina

  Ko smo se lani peljale po dolini je bila komajda rečica, sedaj pa je na nekaterih mestih kar pošteno prestolpila bregove. Počasna, lena in umazano rjava se je vlekla mimo nas. Na nekaterih delih je bil nasajen gozdič ob njej poplavljen.  Lepa zelena dolina se je  odpirala pred nami. Kmalu smo zagledale skupino kolesarjev, ki se nam je peljala nasproti. Izkazalo se je, da so naši. Celo, da je prvi moj Igor. Želela sem slikati skupino, a ker se nisem mogla odločiti naj slikam ali maham, je bila slika na koncu  zanič, pomahati pa tudi nisem utegnila.

 

Nič od slike

 Peljale smo se naprej mimo slikovitega mesteca  Motovuna nad nami. Znano je, da tu rastejo najbol cenjeni tartufi na svetu. Na tridesetih kilometrih smo se dvignile za komaj dvajset metrov, le na koncu tik pred mestom Buzet je kratek vzponček. V Buzetu smo imele šele malo čez 40 kilometrov, zato sta se Špela in Darja odločili, da gresta še naprej. Proti meji s Slovenijo. Na meji sta obrnili in se vrnili v Buzet, kjer smo imele krajšo pavzo in se po isti poti, po dolini Mirne vrnile nazaj v Novigrad.

 

Buzet

 

Po polovici smo še zelo vesele.....no, saj smo potem tudi bile

 

Pustmo jo, ona ve, kaj dela (Špela se razteguje)

 

Tatjana in Jerneja

 

Fantje so šli do Peroja

   Za soboto je bilo napovedano slabo vreme, zato smo večerno druženje malo potegnili v noč. Zjutraj sem vstala že nekaj  čez šesto uro in odšla na sprehod na obalo. Dež je prenehal, morje je bilo mirno, a nebo oblačno in ko smo kasneje po zajtrku stali pred hotelom, se je dež spet ulil. Ne za dolgo, a smo vseeno ves dan izkoristili za sprehod do mesta in kavo, ki se je raztegnila na več ur (na koncu smo celo "zaslužili" rundo na račun hiše). Lep dan je bil. Nekateri pa so kljub oblakom šli na kolo in spet naredili dober trening.

 

 Našla sem enega

 

Nekomu je bilo ponoči dolgčas :-)

 Zadnje jutro nas je zbudilo sonce. Nekaj se nas je prav hitro dogovorilo, da ga izkoristimo in odpeljemo še eno rundico. Po pakiranju in skupinskem slikanju pred hotelom, smo se odpeljale proti Umagu, fantje proti Motovunu in Višnjanu.

 

Sanda, Tatjana in fotografinja Jerneja so dan izkoristile za dolg sprehod 

 

Malo pa že cveti (drevje mislim)

Takih in podobnih detajlov je bilo na poti polno, a se nisem ustavljala da bi jih slikala,  Istra je lepa, le gledati  je potrebno okoli

  Priprave so kljub slabi vremenski napovedi potekale zelo dobro, celo precej bolje, kot smo pričakovali in prav vsak dan smo lahko naredili trening. Ker pa ni (več) glavni cilj teh priprav nabiranje kilometrov, pač pa druženje in "imeti se fajn" lahko rečem, da so res povsem uspele. In najbrž se bomo še nekaj časa spominjali in obnavljali dogodke in prigode, ki so se nam pripetile v Novigradu. Seveda smo naredili nekaj lepih treningov in vsaj zase lahko rečem, da več, kot sem pričakovala.     

 

Za slike se zahvaljujem Maji, Špeli, Juretu, Jerneji, Urošu....

Mimo Lubnika v Javorje z Ido in Dingom

  Vsako leto grem parkrat peš v Javorje. Običajno že zjutraj in potem me pride Igor iskat z avtom. Zjutraj ne zato, ker bi bil to kakšen dolg pohod, ampak zato, da sem dlje časa potem v Javorjah. Tokrat pa sva se s sestro Ido dogovorili, da greva po službi. Ida je imela ves teden prosto in me je že pred dnevi vprašala če bi šli. Seveda...Le velika količina snega, ki je zapadel v februarju, se je v tem tednu končno začela topiti in malo me je skrbela pot po vojaški cesti, ker nisem verjela, da bi lahko bila splužena. Bilo bi pa precej zoprno, kar nekaj kilometrov gaziti moker sneg.

 

Tale sovica mi je še dodatno polepšala pohod. 

  Z Dingom sta se pripeljala do mene in odpravili smo se proti Lubniku. Sprva zelooo počasi, saj Dingo ni navajen na vse mogoče vonjave, ki so ga motile ob poti. Pustili sva mu veselje in ovohal je vsak kupček snega ob poti. Sneg preko polja je bil moker, a shojen in paziti je bilo treba le na miljonnajst pasjih drekov ki jih pasjeljubci puščajo za svojimi psi (da tudi po travniku je dobro za svojim psom pospraviti drekec, saj je zelo strupen če zaide v krmo za krave) Steza proti Lubniku je lepo shojena, le na nekaterih mestih je prcej gladko in, če bi se tu vračala, bi bile dereze obvezne. (vsaj zame, ki običajno hitro letim na ta zadnjo) Zaradi drsečega snega in ponekod tudi udiranja do kolena, je bila hoja bolj naporna, kot običajno in z Ido sva se odločili, da tokrat ne bova hodili do koče na Lubniku. Šli sva mimo Gabrovega in še naprej po stezi do najvišje točke pohoda, od koder je bilo do vrha le še nekaj minut, a sva se spustili proti Breznici, no proti sedlu, kjer sva na klopici, tam kot običajno, pomalicali. Najbolj lačen je bil seveda Dingo, ki je gladko pomalical pol moje banane, seveda je dobil tudi svoje piškote in vodo. Na sedlu je močno pihal veter, zato sva kar hitro šli naprej. 

 

Dingo in Ida

 

 

 

Danes je tudi Ida imela s sabo fotoaparat in zato bom tudi jaz na nekaj slikah

 

Gabrovo

 

Nekje na istem mestu, moja in Idina slika 

 

  

Na sedlu ob klopici

   Vojaška cesta je bila na moje veselje lepo splužena in le na nekaterih delih malo poledenela. Dingo, ki ga je Ida do tu imela na povodcu in je bil, vsaj meni se je zdelo, vso pot malo žalosten, je tu dobil svobodo. Ida ga je spustila iz povodca. Našel je kol, ki ga nama je nosil in midve sva ga metali naprej in nazaj in vedno ga je šel iskat. Prehodil je sigurno trojno razdaljo. Ves čas pa se je lepo držal naju. 

 

Stara zapuščena domačija

 

Ida 

 

Res sem zadovoljna z njimi, Alpina je zakon

 

Vsepovsod ob poti sva videli take odkopane živalske "luknje" Prejšnji teden, ko je bilo precej pod lediščem so živali iskale hrano 

 

Pogled nazaj na Lubnik 

 

Dingo in njegova palica, ki jo je prenašal kar precej kilometrov

 

Dingo in Ida v akciji

 

Vojaška cesta je lepo "prehodna", mestoma poledenela

 

Kolesarka na ledu je morala kar paziti

 

Sploh ni utrujen, tudi če tako zgleda

 

Na Pardulah

 

Skozi drevje se vidi na Mlako

 

 Tale šoja ( v Javorjah ji pravimo bošoga) ni preživela mraza. Najbrž je na veji zmrznila in padla dol

  

Mimo Podbregarja in hudičovega grička

 Mogoče zato, ker sva šli na pot malce prej, kot se končajo običajni delovni petki morda pa tudi zaradi snega, sva srečali le malo ljudi. Na stezi proti Lubniku le tri, štiri. Na vojaški cesti pa kolesarko in bratranca Andreja in Lejo, ki sta tekla iz Javor na Lubnik. Še ko sva šli skozi vas, nisva srečali skoraj nikogar. Videli sva sovo, ki je spala svoj dnevni spanec. 

 

Gabrška gora 

 

 

Polešica in cerkev Marijinega vnebovzetja na Gori (Malenski vrh)

 

 

Javorje

 

V bregovih, kjer je odlezel sneg so spet pognale trobentice 

 

Japk - divjak

 

Po trej poti bomo pa hodili čez en mesec

 

 

 

 

Pod tem drevesom sem zagledala kupček, ki se je ppremikal, Ida je z njenim (precej dobrim) fotoaparatom slikala lepo sovico

  Doma naju je že čakal Igor. Spili smo kavo in zraven dobre mamine "ta trde" flancate. Ida se je z nama vrnila po avto.

  Kljub temu, da je bilo malo drugače, kot običajno je bilo lepo. Zimski pohod v Javorje, bi lahko rekla, je bil lep in zanimiv ravno zato, ker je bil malce bolj naporen. In ja, na nekaterih mestih je spet ostala za mano luknja. Še dobro da skopni.

 Dogovorili sva se že, da pohod ponoviva, ko snega nebo več in povabiva še koga...Veronika, Erika, Anica?! :-)