Prvi letošnji pohod, ki sodi v sklop pohodov: Od cvetja do jeseni, ni bil še prav nič cvetoč in pomladen. Pravzaprav smo imeli čudovit dan, ko se nam je zima končno pokazala v vsej svoji lepoti. Imeli smo tudi to srečo, da smo za en dan prehiteli napovedano ohladitev, ki nas čaka v naslednjih dneh. Snega je v preteklih dneh zapadlo krepko čez kolena in naš vodnik in organizator Janez, je v zadnjem tednu to pot prehodil skoraj vsak dan in s tem vzdrževal gaz, da bi nam bilo danes laže. A sta sneženje in veter stezo vedno znova zasula. Pa nič zato. Janez je požrtvovalno danes ponovno koračil pred nami in delal gaz.
Naša skupinica
Naju z Anico je Frenk pripeljal na Grebljico. In čez smučišče sva odšli do "Frenkove" brunarice Kopa, kjer smo se zbrali pohodniki. Tomaž tokrat ni šel z nami, nas je pa prišel pozdravit in nam zaželel srečno pot. Kar po smučišču se nas je 15 pohodnikov pod zasneženimi smrekami povzpelo do Družinskega parka, ki pa v teh zimskih dneh sameva.
Ob parku smo se obrnili levo, v smer Četene ravni in se po klancu spustili proti cerkvici Sv. Brikcija (opisana v blogu: Pohod po Valentinovi poti ), ki se je v megli komajda videla. Pri cerkvi smo zavili v klanec in po cesti med vikendi (ki imajo vsi hišno št. Porvrh) prišli do vasi Podvrh.
Podvrhom smo iz splužene ceste stopili v sneg in prejšnja skupina se je razvrstila v kolono in sledila Janezu. Šli smo po zgornji poti. Mimo Marijinega znamenja in naprej preko travnika smo prišli do gozda in naprej proti (domačini pravimo) Mlajkam (ali Mlakam). Pot je bila vseskozi zelo lepa in čeprav sem tu že večkrat hodila v kopnem, mi je bilo danes vse popolnoma tuje, sicer se nebi izgubila, le narava je pod snegom nekako skrita in poti so zalite s snegom in steze se izgubijo. Preveč nisem smela gledati okoli, saj je bilo potrebno paziti na to, kam sem stopala, snega je bilo precej visoko čez kolena in vsak korak mimo uhojene steze je pomenil, da sem se ugreznila v sneg in izgubila ravnotežje. Čeprav danes nisem imela toliko težav, kot na prejšnjem zimskem pohodu in nisem "sedala" v sneg. Narava okrog nas pa tako lepa, sneg je na vejah ustvarjal zanimive skulpture in nekatere manjše smrekice so bile popolnoma pod snegom in so le bele špičaste puščice štrlele v nebo.
Zbirno mesto
Proti Grebljici
In navzdol do cerkvice v Četeni Ravni
Ob parku smo se obrnili levo, v smer Četene ravni in se po klancu spustili proti cerkvici Sv. Brikcija (opisana v blogu: Pohod po Valentinovi poti ), ki se je v megli komajda videla. Pri cerkvi smo zavili v klanec in po cesti med vikendi (ki imajo vsi hišno št. Porvrh) prišli do vasi Podvrh.
Po cesti med vikendi....
....do Podvrha
Preko travnika (tu je kolovozna pot, o kateri danes ni bilo sledu)
Mimo Marijinega znamenja
Podvrhom smo iz splužene ceste stopili v sneg in prejšnja skupina se je razvrstila v kolono in sledila Janezu. Šli smo po zgornji poti. Mimo Marijinega znamenja in naprej preko travnika smo prišli do gozda in naprej proti (domačini pravimo) Mlajkam (ali Mlakam). Pot je bila vseskozi zelo lepa in čeprav sem tu že večkrat hodila v kopnem, mi je bilo danes vse popolnoma tuje, sicer se nebi izgubila, le narava je pod snegom nekako skrita in poti so zalite s snegom in steze se izgubijo. Preveč nisem smela gledati okoli, saj je bilo potrebno paziti na to, kam sem stopala, snega je bilo precej visoko čez kolena in vsak korak mimo uhojene steze je pomenil, da sem se ugreznila v sneg in izgubila ravnotežje. Čeprav danes nisem imela toliko težav, kot na prejšnjem zimskem pohodu in nisem "sedala" v sneg. Narava okrog nas pa tako lepa, sneg je na vejah ustvarjal zanimive skulpture in nekatere manjše smrekice so bile popolnoma pod snegom in so le bele špičaste puščice štrlele v nebo.
Ob poti so nas spremljaje table, ki označujejo nekatere poti,
po katerih bomo hodili na naslednjih pohodih
Prišli smo do najvišje točke našega pohoda, kjer se pot razcepi. Ena vodi na Mladi vrh druga pa naprej proti Žetini ali pa na Koprivnik. Tu smo se ustavili, se malo odpočili in ker pač sredi gozda ni razgledov na okoliške hribe in doline, so nekateri segli v nahrbtnike in postregli z "dobrim domačim".
Nadaljevali smo pot. Prečili studenčke, ki so tekli preko poti in se v snegu komajda še videli. Na nekaterih delih je bil spust malce bolj drseč, a kot je rekel Janez: "Če padeš, je tako, kot bi legel na dormeo." Sneg je bil mehak in hoja je bila prav prijetna.
Večkrat smo se morali skloniti pod podrta debla in upognjene veje. Po slabih dveh urah hoje so se nam skozi drevje pokazale hiše Gorenje Žetine. Naš cilj je bil Andrejon. Ta-isti Andrejon, ki je kriv če Ravbar ne pride dovolj zgodaj domov (Čez polanske griče). Kot vedno so nas tu lepo postregli. Še topla ocvirkovica, kruh in res dober domač sir smo pomalicali, kakor da bi nekje na poti vsi stopili na "ta lačno korenino". Nismo se predolgo mudili, saj nas je čakala še pot nazaj.
Tu se stezi ločita in desna pelje na Mladi vrh (napisi na deblih)
Na najvišji točki pohoda
Nadaljevali smo pot. Prečili studenčke, ki so tekli preko poti in se v snegu komajda še videli. Na nekaterih delih je bil spust malce bolj drseč, a kot je rekel Janez: "Če padeš, je tako, kot bi legel na dormeo." Sneg je bil mehak in hoja je bila prav prijetna.
Ob poti je bilo polno zanimivih oblik, ki jih je sneg ustvaril na drevju in grmovju
Pot se je kar izgubila med vejami smreke, ki je ležala čez pot
Pa spet malo navzdol
Mmmm....
Večkrat smo se morali skloniti pod podrta debla in upognjene veje. Po slabih dveh urah hoje so se nam skozi drevje pokazale hiše Gorenje Žetine. Naš cilj je bil Andrejon. Ta-isti Andrejon, ki je kriv če Ravbar ne pride dovolj zgodaj domov (Čez polanske griče). Kot vedno so nas tu lepo postregli. Še topla ocvirkovica, kruh in res dober domač sir smo pomalicali, kakor da bi nekje na poti vsi stopili na "ta lačno korenino". Nismo se predolgo mudili, saj nas je čakala še pot nazaj.
Prišli smo do Andrejona, kjer smo na hišah v vasi opazovali velike ledene sveče.
Čaj, ocvirkovica, kruh in sir........mmmm
Sir je tu tudi naprodaj, na zelo lepi skrinji
Par Markuš pa kose čakajo na pomlad
Od Andrejona smo se skozi vas in mimo Sokove hiše odpravili nazaj proti Staremu vrhu. Kmalu po tem, ko smo Par Sok zagazili v sneg, smo prišli do lepega slapu Rancka, ki je delno zaledenel, a za plezanje še ni primeren.
V rahlem klancu, ki je sledil, sem nekaj časa hodila čisto zadnja in opazovala gozd in drevesa okoli sebe. Med drevjem je bilo polno sledi divjadi, ki so si v gozdu naredile svoje steze, sneg je ponekod upognil tanke veje in smo se sklanjali in vijugali med njimi.
Ko smo prišli iz gozda sta se nam pokazali dve hišici. Prva na zgornji strani steze je bila Korošcova bajta. Nekdaj so tu rekli Par Jakon. To hišo so kasneje obnovili Korošcovi. Danes pa žal že razpada. Le nekaj metrov naprej, pod potjo pa stoji tudi zapuščena hiša Par Jakc. Pri kozolcu Par Korošc smo spet prišli na zorano cesto. S teto Anico sva se za dve minuti oglasili v hiši in pozdravili Fani in Aničnega bratranca Janeza. Tu je bil rojen Aničin oče in moj stari oče.
Mimo Soka
In slapu Rancka
Slap Rancka je zaledenel, a ne še dovolj za plezanje
Pogled nazaj na Žetino, tam zadaj pa v megli skrit Blegoš.
V rahlem klancu, ki je sledil, sem nekaj časa hodila čisto zadnja in opazovala gozd in drevesa okoli sebe. Med drevjem je bilo polno sledi divjadi, ki so si v gozdu naredile svoje steze, sneg je ponekod upognil tanke veje in smo se sklanjali in vijugali med njimi.
Živali iščejo hrano in trgajo lubje iz vej. Vsake toliko pustijo sledi v obliki "bombončkov"
Pa spet pod podrtimi smrekami. Precej drevja je podrtega,
posledica decemberskega vetroloma
Ko smo prišli iz gozda sta se nam pokazali dve hišici. Prva na zgornji strani steze je bila Korošcova bajta. Nekdaj so tu rekli Par Jakon. To hišo so kasneje obnovili Korošcovi. Danes pa žal že razpada. Le nekaj metrov naprej, pod potjo pa stoji tudi zapuščena hiša Par Jakc. Pri kozolcu Par Korošc smo spet prišli na zorano cesto. S teto Anico sva se za dve minuti oglasili v hiši in pozdravili Fani in Aničnega bratranca Janeza. Tu je bil rojen Aničin oče in moj stari oče.
Zgoraj stara Koroščeva hiša (nekdaj Jakonova)
Tu pa že za nami hiša - Par Jakc
Par Korošc
Brinje
Po cesti smo se odpravili naprej in mimo hiš v Brinju nadaljevali pot proti Matikušam. Kmalu smo spet stopili na stezo in v gaz. Lahko bi sicer šli po cesti, a bi zgrešili lep mlinček, ki stoji na potočku, ki izvira nekaj metrov više in na steni ob izviru piše: Izvir P....... Ker se pač ne spodobi, da bi na steni pisalo: Izvir Pizdnce, kakor temu izviru že stoletja rečejo domačini. Nekoč so imeli ljudje res bujno domišljijo, a v tem primeru le ta niti ni tako potrebna, sa je izvir res hmm, podoben.........(nekako si lahko predstavljam, kako so pred stoletji sem hodili po vodo za daljše življenje ali večno mladost, ali kaj podobnega)
Mlinček
Izvir Pizdnce
Matikuše so že za nami
Malo maprej od tega izvira smo prišli do Malna ali Na Matikuše, kjer smo zavili v breg in po gazi prišli do Podvrha. Tu nas je še vedno čakala megla. Po isti poti mimo vikendov smo hodili nekaj časa. Nekje na sredi naselja smo sledili rumeno zelenim markacijam in zavili navzgor na stezo. Po lepi, ozki stezi, kjer sta sneg in ivje na drevju naredila prekrasne rože in ustvarila resnično zimsko pravljico, smo prišli na Grebljico.
Od Podvrha naprej pa nas je spet spremljala megla in ivje po drevju
Tu bomo letos še hodili
Tam spredaj pa se že sveti "selška stran" Stopili smo na smučišče
Skozi gosto meglo, ki pa je pohodu dala svoj čar, saj je ravno zaradi megle bilo po drevju polno lepega ivja smo se povzpeli do koče na Starem vrhu, kjer so nas že čakali z joto, ričetom in pasuljem. Tudi tu je jed prijala.
Tam gor nekje je koča
Komajda se je videla
Tole je bila dobra jota
Iz koče smo se le še spustili nazaj na izhodišče do avtomobilov. Midve z Anico pa spet na stezo proti cerkvi v Četeno ravan, saj sva bili s Frenkom zmenjeni, da naju pride iskat k nam domov. Cesta je bila že deloma poledenela in precej nevarna za hojo, zato sva sprejeli ponudbo gospoda in gospe, s katerima sva ves dan hodili in sta se iz Grebljice že vračala z avtom, da naju do Javor peljeta.
Pohod je bil zelo lep. Le redko je možnost hoditi po tako lepem in mehkem snegu. Na koncu smo skupaj z Janezom ugotovili le to, da če bi bilo še sonce, bi bilo pa že preveč kičasto. Kljub temu, da je bilo na začetku in na koncu zelo megleno in vmes oblačno je bilo lepo. Prvi - Zimski pohod, je bil odlična popotnica za naslednjih sedem, ki nas še čakajo in res vas lepo vabim, da se nam pridružite na dobro organiziranih in vodenih pohodih v okolju in naravi, kjer v vsakem letnem času in vsakem vremenu narava kaže svoje čare na vsakem koraku.
Se vidimo 14.aprila na drugem pohodu: Šolski pohod Meteoritkov
Se vidimo 14.aprila na drugem pohodu: Šolski pohod Meteoritkov
