Pohod po Valentinovi poti

  V sklopu pohodov s skupnim imenom "Od cvetja do pomladi" nam je ostal le še eden in sicer -  Pohod po Valentinovi poti.

 

  Na praznični, zadnji oktoberski dan, nam je bilo vreme končno res naklonjeno. Napoved je bila lepa, le malo hladnjša kakor v prejšnjih dneh, ko se temperature tudi čez noč niso niti približale ledišču. Danes zjutraj pa je dolino prekrivala močna slana, ki se je v osojnih legah obdržala tja do poldneva. Jutro je bilo lepo, sončno in hladno. Obetal se nam je čudovit dan poln lepih razgledov.

  Ko sva se z Anico malo pred deveto uro pripeljali na zbirno mesto na spodnji postaji pri gostišču Grapa, je bilo tam zbranih že precej pohodnikov. Če nas je na prejšnjih pohodih bilo le okoli trideset je bila množica približno osemdesetih pohodnikov res presenečenje. Lepo presenečenje. Še posebej sem bila vesela, da sta se pohoda udeležila tudi ati in mami.

 

Zbirno mesto

 

Skupinska slika ni ravno posrečena, je pa

 

Začetek pohoda mimo picerije in gostilne Grapa

   Ko smo se vsi vpisali in naredili še skupinsko sliko, smo se odpravili na pot. Mimo gostišča Grapa in spodnje postaje šestsedežnice na pot, ki gre ob smučišču, nekaj časa po travniku in večino po gozdu. Ves čas se dviguje in kmalu smo prišli na glavno, asfaltirano cesto po kateri smo nadaljevali do odcepa za Mlako. Tu smo se vsi zbrali in nato nadaljevali pot v smeri Mlaka, pod mostičkom preko katerega pozimi gre smučarska proga. 

 

Prva polovica velike skupine....

 

......in še druga

 

Malo po travniku....

 

....malo po gozdu

 

in naokoli

 

Sledili smo oznakam

 

In spet prečimo smučišče

 

Mimo umetnega jezera

  Na vrhu klančka, kjer se cesta prevesi proti Mlaki, smo zavili desno na makadamsko cesto in preko smučišča spet prišli v gozd. Tu smo zavili levo in mimo umetnega jezera iz katerega črpajo vodo za zasneževanje smučišča, zagrizli v breg in malo pred Hribouškovo domačijo zopet prišli na asfaltno cesto.  Pri Hribuškovih pa smo bili deležni že prve pogostitve. Gospodar Janez je prinesel žganje, njegova žena Berta pa dobre flancate.

 

Pri Hribuškovih

 

Janez deli šnopček, Berta pa flancate

 Nadaljevali smo skozi gozd do Grebljice, kjer smo se ustavili pri Družinskem parku in so nam najmlajši člani pohoda pokazali, kako se gre preko ovir. Za tiste, ki jih ni bilo na prejšnjem pohodu so še enkrat predstavili park in sistem varovanja. 

 

Čakajo na obiskovalce, park je dobro zaživel 

 

Za vsakega se kaj najde, za najmlajše in tudi za starejše

Po poti preko smučišča smo se odpravili naprej proti koči. Vmes smo se ustavili pri zanimivo zraščeni smreki, pravzaprav dveh smrekah, ki sta na večih delih zraščeni skupaj.

 

Po poti pod kočo

 

Mami in teta Anica

 

Pod šestsedežnico, razgledi so bili tokrat čudoviti

 

Zanimivi smreki

  V koči na Starem vrhu smo imeli prvi večji postanek, tu smo bili tudi na najvišji točki našega pohoda. Potem, ko smo spili čaj in se okrepčali z ocvirkovico, nas je Tomaž peljal v strojnico šestsedežnice in nam razkazal delovanje. Zanimivo, šestsedežnico poganja preko 4000 kW močna mašina in ko jo je pognal je bilo v strojnici res precej hrupno. Veliko je povedal o vseh varnostnih ukrepih na napravi. Žal mi je le, da sem več kot pol zamudila....pa drugič, upam.

 

Koča na Starem vrhu

 

Postregli so nam čaj in ocvirkovico 

 

Ob koči na desni se vidi štartna "rampa" za zipline

 

 Zgornja postaja šestsedežnice, ki smo si jo ogledali

 

 

Tomaž nam jo je "predstavil"

  Po daljšem postanku smo se spustili nazaj proti Grebljici in tam sledili rumeno zelemim markacijam in tablam in zavili v desno pod pobočje Starega vrha proti Podvrhu. Z vrha smo se spustili v Četeno Ravan do lepe cerkvice Sv. Brikcija. Cerkev je bila odprta in v njej nam je Marko Dolenc povedal veliko o zgodovini cerkve, ki je bila pred kratkim lepo obnovljena in vsa notranjost restavrirana. Leta 2008 pa je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.

 

Šli smo tja, kamor so nas usmerile table

 

In naokoli v Četeno Ravan

 

Cerkev svetega Brikcija

 

Prenovljena notranjost 

 

Pred leti ob prenovi odkrite freske na zidu znanega slikarja Jerneja iz Loke

 * Cerkev Sv. Brikcija v Četeni ravni je bila prvič omenjena že leta 1291 kot podružnica prafare Stara Loka, leta 1501 pa jo omenja urbar loškega gospostva.  V cerkvi je glavni oltar in dva stranska. V glavnem oltarju je kip sv. Brikcija ob njem sta sv. Pavel in sv. Urh. Desni oltar je posvečen sv. Luciji priprošnici za dober vid, okoli nje so vsi štirje evangelisti. Levi pa sv. Neži, zavetnici devic, otrok in vrtnarjev.  Ob njej sta sv. Florijan in sv. Ožbalt. Sv Brikcija so v davnih časih častili kot zavetnika plezalcev in planincev predvsem za zaščitnika pred plazovi, saj je umrl v snežnem plazu, na njegovem grobu so zrasli trije žitni klasi s katerimi  je tudi upodobljen. Znano je da so nekdaj v Četeno Ravan romali kmetje iz Sorškega polja s prošnjami za dobro letino.

  Pot smo nadaljevali v vas Četeno Ravan, kjer smo se ustavili pri spomeniku Dr. Gregorja Kreka, slovenskega jezikoslovca in pesnika. Tu nam je o njem par besed povedal Pavel Dolenc.

 

 Spomenik dr. Gregorja Kreka

 

Skozi Četeno Ravan mimo turističnih kmetij

  Šli smo skozi vas, mimo turističnih kmetij Davčen in Ožbet in preko travnikov zavili nazaj proti našemu izhodišču. Po poljskih poteh smo prišli do stare steze po kateri sva včasih s staro mamo hodili na Jarčje Brdo k maši, (kadar je bila - dva ali trikrat na leto) 

 

Po lepi poti proti Mlaki

 

Pogled nazaj, za grmi se skriva Četena Ravan, vidi se cerkev na Gori in malo manjka, da bi se videl Blegoš

 

Veliko nas je bilo

Mimo obnovljenega križa

 

Čez mlake proti Mlaki

 

Mlaka

   Na Prevalu smo šli mimo križa in preko močvirnatih travnikov naprej do Mlake. Tu so nas na domačiji pri Jejlarju, kjer so bili posneti prizori v filmu Cvetje v jeseni, pričakali s pečenim kostanjem in moštom, manjkal pa ni niti domači šnopček. Hvala Tonetu in Marjeti ter Cujnarjevemu Blažu, ki je poskrbel za dobro voljo in ples.

 

Marjetice (ivanščice) niso jesenske rože, bilo jih je pa polno ob poti

 

Tu so snemali film Cvetje v jeseni

 

Tone in Marjeta sta nas spet lepo postregla

 

Cujnarju Blaž je poskrbel, da so nekateri tudi zaplesali

  Po postanku smo šli naprej na Jarčje Brdo. Ogledali smo si lepo cerkev sv. Valentina, o kateri nam je nekaj povedal Rudi Kokelj. Cerkev je obnovljena, svetla in prijazna. Jaz se je spominjam kot temne in zatohle in brez klopi. Zdaj so v njej klopi iz svetlega lesa in celotne stene in strop so obnovljene. Še iz otroštva se spominjam kipa svetnika, pred katerim leži otrok, ki sem se ga vedno malo bala. Kip je bil včasih postavljen pred vrati v cerkev, da so lahko matere molile pred njim, tudi ko je bila cerkev zaprta, predstavlja pa sv. Valentina  in otroka pred njim, ki se zvija v božjastnem krču, oziroma epileptičnem napadu.

 

Cerkev svetega Valentina na Jarčjem Brdu

 

Sveti Valentin z bolnim otrokom pred sabo

  * Cerkev sv. Valentina se prvič omenja v urbarju loškega gospostva leta 1501 kot kapela, ki je bila posvečena sv. Jakobu. Kdaj so na mestu zgradili cerkev ni znano. Leta 1854 so z denarjem, ki so ga darovali dva brata in sestra - Jakob, Tine in Uršula, obnovili prejšnjo cerkevin in tri glavne oltarje posvetili glede na darovalce sv. Valentinu, sv. Jakobu in sv. Uršuli.

  Sv. Valentin izhaja iz latinske besede  "valens",  kar pomeni močan in zdrav. Zato so svetnika imeli za priprošnjika za zdravje in zoper telesne slabosti. Priporočajo se mu mladoporočenci in zaljubljenci ter čebelarji.  Ozdravil naj bi božjastnega otroka in zato se mu priporočajo matere z bolnimi otroci.

 Od Jarčjeg Brda do našega izhodišča nam je ostalo še dobre pol ure lepe hoje po gozdu in listju, ki ga je bilo ponekod toliko, da smo ga prav gazili. Na cilju v gostilni Grapa so nas že čakali z dobrim kosilom.

 

Listja je bilo povsod vse polno

 

Vrnitev na izhodišče

 

Dobro kosilo v gostilni Grapa

  Sledilo je še sklepno dejanje vseh pohodov. Tisti, ki smo opravili vse tri pohode, za katere je treba dobiti žig, to so Javorje - Žetina - Javorje, pohod Med gorami in današnji pohod, smo sodelovali v žrebanju za lepe nagrade in za končni dve glavni nagradi in sicer: bon za 50€ v koči na Starem Vrhu in letna smučarska karta na Smučišču Stari vrh. Zelo lepe nagrade.

  Tako smo preko sedmih pohodov prišli od pomladnega cvetja, do jeseni in kar žal mi je, da je konec. Obenem pa se že veselim naslednjega leta in komaj čakam, da vidim, kaj nam bodo pripravili organizatorji. Vem le toliko, da se nam obeta spet lep nabor pohodov po že znanih in tudi po novih poteh. Zato vse vabim, da se nam drugo leto pridružijo. Lepi kraji pod Satrim vrhom ponujajo veliko lepih poti, čudovitih razgledov, skritih kotičkov, prijaznih ljudi, ki pohodnika in turista vedno radi postrežejo in poskrbijo za presenečenja na pohodih.

  Drugo leto se vidimo, velja!

  Rada bi se zahvalila Janezu Šturmu in Tomažu Ažbetu, brez katerih ne bi bilo niti enega pohoda. In seveda vsem ostalim iz Turističnega društva Stari vrh, ki so pomagali, da smo se na vseh pohodih imeli lepo, kljub vremenskim nevšečnostim.  Zahvala pa tudi vsem vaščanom, ki so nas povsod lepo sprejeli in postregli.

 Dodajam še to: namen vseh teh pohodov je, da pohodnikom, gostom in obiskovalcem predstavimo naše kraje pod Starim vrhom, da spoznajo možnosti za aktivno preživljanje dopusta ali prostega dneva, da spoznajo dobre ljudi in ponudnike gostinskih in nastanitvenih kapacitet in da jim zbudimo željo po ponovni vrnitvi v naše lepe kraje.

*- Obe cerkvi sta podružnici farne cerkve svetega Tilna v Javorjah. 
  Nekaj podatkov sem poiskala v knjigi Milene Alič - V ZAVETJU SVETEGA TILNA