Z Anico letos zbirava žige Gorenjevaškega pohodnega kroga. (Pohodni krog občine Gorenja vas - Poljane). Delava ga po delih, odvisno od časa, vremena .... Včerajšnji dan je bil čudovit.
.jpg)
Sicer krog delava malo drugače, kot je označen, a vseeno, vedno sproti uživava, četudi sva na zadnjem pohodu brali puščice nazaj. Nič hudega, se pač prilagajava razpoložljivemu prevozu (za kar sva obe resnično hvaležni Frenku, Idi, Igorju pa tudi Mirkotu, ki je naju pripravljen iskati po Žirovskem vrhu v primeru, da se izgubiva, kar pa nama sploh ni težko (izgubiti se) - berite do konca
Tokrat je bil najin cilj, da nabereva štiri žige in da obiščeva grob tete Hermine v Žireh. Vse to sva izpolnili.
Nekaj dni je že deževalo in drugi teden mojega dopusta sem imela še nekaj planov. Igor tudi. Ker je on želel iti daljšo rundo s kolesom, sem jaz splanirala pohod iz Poljan do Žirov. Seveda z Anico. Ida naju je zjutraj, ko je zaključila službo naložila v avto v Škofji Loki in naju pripeljala prav na začetek steze, ki pelje mimo Bukovega vrha na Pasjo ravan. Jutro je bilo še megleno in precej hladno. Za predzadnji julijski dan so temperature pod deset za jutro res nizke.
A bolj, ko sva se dvigale, topleje nama je bilo in sonce je tudi počasi prejedlo meglo. Ko sva prišli iz gozda malo pod Bukovim vrhom, pa naju je pozdravil res veličasten pogled na dolino prekrito z meglo.
Najprej sva na pašniku srečali konje, malo više pa še velik trop ovčk, ki so še poležavale v senci.
Cerkev Žalostne Matere Božje se je že videla pred nama, a nama se ni mudilo. Iz Poljan je do cerkve markirano točno eno uro hoje. Midve pa sva se ustavljali in občudovali razglede in konje pa ovce in do cerkve prišli šele po uri in desetih minutah. Pa nič za to. Ves dan je bil pred nama.
Prvi žig
Cerkev na Bukovem vrhu, cerkev na Gori in Triglav so poravnani. Fotografije cerkve na Gori s tega mesta so s profesionalnim objektivom res lepe. Moja "trotlkamera" pa je sposobna samo tega. Morda se enkrat vrnem s "ta velkim" fotoaparatom, ki pa je za tak pohod pretežak za nošnjo
In pogled v Javorje
Bukov vrh sva puščali za sabo in se spet podali na steze skozi gozd. Kar strm vzpon nama je hitro minil. Vsa pot pa je res dobro označena z modro-zelenimi markacijami, le da sva morali modre puščice obračati v nasprotno smer, kakor tudi vodi označen krog.
Na Pasji ravni sva spet dobili žig in tokrat sva imeli s sabo tudi zemljevid....abejž no...
Pri tej klopci vodi steza v desno čisto ob robu gozda. Najin naslednji cilj je Sivka.
Tisti goli hribček tam je Sivka
Tretji žig
Vremenska postaja ni samo na Pasji Ravni. Tudi Sivka jo ima
Tele čebelice so mi pa tako všeč, da jih bom naredila tudi za na Meteoritkovo pot.
Kapelica z žalostno Marijo z Jezusom v naročju (Pieta)
Pred nama pa že cerkev nad Suhim dolom (Planina nad Horjulom - Sveti Andrej)
Tule sva se le malce lovili, saj oznak nisva videli, a sva se spomnili poti izpred enega leta, ko sva že hodili tu. Direktno za križem in preko pašnika levo. Malce kasneje sva srečali pohodnika, ki je romal iz Logatca na brezje. Par besed in srečno pot...
Na Suhem dolu sva imeli prvi postanek. Meni pa je tu že zmanjkalo vode in prijazna gospa mi je napolnila flaško, čeprav se ji je očitno nekam zelo mudilo. Res sem bila hvaležna.
Tu pred temi znaki sva zavili desno na kolovoz, a se takoj ustavili na zapuščenem gnojišču, kjer sva malicali.
Tam ob steni sva posedeli
Nadaljevali sva po že znani poti naprej. Najprej po ravnem, skorajda malce navzdol in nato v gozd in najprej po klancu do jase na kateri stoji kmetija Pr Babnk. Pot se nadaljuje še mimo ene kmetije naprej v gozd. Tu pa se kmalu odcepi na strmo stezo, ki so jo uporabljali pri gradnji Rupnikove linije in vodi kar dolgo navzgor, vse do vhodov v rove. Steza je povsod označena, a je vseeno treba paziti, da ne spregeldamo markacij.
Še četrti žig sva dobili tu
Kaj neki so to za ene kuglce...jaz firbec. Šele potem sem opazila tudi glisto in mravljo pojedino
Po dobrih šestih urah hoje sva prišli do koče na Javorču, ki pa je bila tokrat (sredi tedna) zaprta.
Pri koči je Anica poklicala najprej Frenka v Medvode, da naju pride čez slabo uro iskat v Žiri in nato še Mirka v Žiri, da prihajava. Obe važni sva se že pogovarjali, da tokrat pa nisva zašli, saj naju je zadnjič ravno Mirko reševal, ko sva namesto na Javorč prišli na Zalo. A kako sva se danes ušteli.
Pot iz Javorča v Žiri ni nikjer označena. Poti je sto, a nobene ga kažipota. Zato sva se ravnali po Gugl mapsu- napaka. (zemljevid pa v nahrbtniku, anede) Pripeljal naju je v eno grozno gmajno, kjer že leta niso sekali, strm breg in nikjer nobene poti, kaj šele steze. Ker sva trmasti sva rekli, da greva kar naprej, saj se itak nekje spodaj mora priti na cesto. Po mučnem spustu, po res strmem bregu, sem ob padcu zlomila tudi pohodno palico, darilo Igorja za rojstni dan- res sem bila žalostna in bolj me je bolela palica, kot rit na katero sem priletela. Stmina je vodila v grapo in pomislila sem, da tudi če srečam divje svinje, ne grem nazaj. Zaprmej da ne.
Končno sva prišli do skalnatega potoka na dnu grape, po katerem sva potem prišli tudi do poti, ravno nad velikim bajerjem večjega potoka, ki teče v Žiri. Pri prvih hišah nama je prijazna gospa spet dotočila vodo v flaško in malce smo še pokleletali. Slaba volja, da v Žiri (do Sela) ni označene poti pa se je počasi razkadila.
Tole je še ravnina v primerjavi z nadaljevanjem
Takle je blo.....
Zaradi najinega tavanja po grapi naju je Frenk v Žireh čakal več kot eno uro. Skupaj z Mirkom sta šla na kavo v Ambasado in ko sva se midve končno našli, sva jih spet poklicali, da sta prišla na pokopališče in na Herminin grob.
Pohod sva zaključili tudi midve v Ambasadi na odličnem sladoledu. Frenk in Mirko sta naju pa vseeno še kar nekaj časa dražila, glede najinega pogostega izgubljanjanja po Javorču. Ni vrag, enkjrat bova pa znali, če drugače ne, bova pa iz Žirov šli v nasprotno smer, se pravi na Javorč.
Planov je še dovolj.
Frenk in Ida, današnja šoferja - hvala. Anici pa hvala za res prijetno družbo in tudi za to, da je vedno dobre volje, neglede kako se izgubiva in tavava naokoli.
