Ker sem, no..smo na Brezje že večkrat šli peš, a vedno iz Javor, se mi je po glavi pričela motati misel o pohodu na Brezje iz Škofje Loke. Seveda, z lahkoto. Pot bo lahka, skoraj ravninska in neprimerno lažja od tiste iz Javor, ko se kar nekaj krat spustimo v dolino in se nato spet dvignemo.
Ja seveda, v moji glavi je običajno vse lahko in enostavno. (Zemljevidi so pa itak vsi ravni, kajne) S sestro Veroniko sva iskali soboto, ko bova imeli obe čas in bo tudi vreme primerno. Ko se nama je pokazala prosta sobota, sem poklicala še Anico, ona je poklicala strica Franca in zraven sem povabila še prijateljico in sosedo Andrejo. Vsi so bili takoj za.
Že nekaj dni prej sem študirala pot in ko sem ugotovila, da gorenjski krak slovenske Jakobove poti, ki gre iz Ljubljane do Višarij, pelje skozi Loko mimo Brezji, je bila odločitev enostavna. Šli bomo po Jakobovi poti. Četudi pot gre preko Crngroba in se na "mojo" predvideno pot priključi na Planici. Do tja pa znam tudi brez zemljevida. Igor mi je to pot naložil v telefon.
Dogovorili smo se in se malce po šesti uri, ko je Franc z avtobusom prišel v Škofjo Loko zbrali v Podlubniku. Bilo je še mračno, a vseeno lučke (ki sem jo imela s sabo, kot še nekaj drugih nepotrebnih stvari) nismo rabili. Običajna, znana pot na Križno goro nam je hitro minila. Na sredi poti nas je ujelo sonce in na vrhu pri cerkvi že lepo pogrelo. Temperature so bile sicer nekaj stopinj pod lediščem, a za hojo ravno prave.
Obkrožili smo cerkev in odšli naprej proti Planici, kjer smo prvič opazili znak školjkice, ki označuje Jakobovo pot. Pri cerkvi svteega Gabrijela smo za nekaj minut počili. Čakal nas je spust do vasi Planica od koder smo po asfaltni cesti odšli proti Čepulam. Nekaj metrov od križiščana Čepulah smo spet zavili na stezo, ki je v lahnem vzponu pripeljala na sedlo, kjer smo se spustili na Besniško stran.
Sled, ki mi jo je na telefon naložil Igor, je po tem, ko sem ugotovila, kako se reč sploh zažene, prav lepo delala, a je sama pot tako dobro označena z rumenimi puščicami, da se niti nam, ki smo vso pot klepetali, ni uspelo izgubiti za več kot nekaj metrov. Tudi, ko smo šli v napačno smer so nas rumeni križi hitro opozorili, da smer ni prava. Hvala in čestitke označevalcem poti za pravilno predvidevanje, kje se lahko zavije narobe.
Skozi Besnico smo nekaj sto metrov spet naredili po asfaltu in opazovali lepe urejene hiše in vrtove, na katerih že cvetijo prve spomladanske rože. Stric Franc je povedal, da bomo šli čisto blizu slapa Šum in vsi smo bili takoj za to, da ga gremo pogeldat. Četudi se je potrebno po ozki in zavarovani stezici spustiti nekaj deset metrov do dna slapa, če želimo videti celega, se splača. Res je lep.
Vrnili smo se nazaj na cesto in kmalu prišli do železniških tirov. Ob strani železnice smo nato po makadamski poti hodili nekaj časa, ko smo se odločili, da bi bilo vseeno že čas za malico. Kar na deblo smo posedli in pomalicali.
Nadaljevanje je bilo malce bolj zanimivo zame. Že prej, tik preden smo se ustavili za malico, smo na drogu videli dve puščici. Ena je usmerjala na levo po makadamski poti, druga pa na desno na ozek pas med ograjo na mostu in železniško progo. Seveda sem se jaz odločila, da gremo po poti. Le zakaj bi hodili ob progi!?!.... Po malici, ko smo nadaljevali pot, mi je že po nekaj korakih postalo jasno, zakaj sta bili dve puščici. Ta pot je bila seveda lepša, le prečkati je bilo treba približno štiri metre širok potok. Super.. Potok sicer ni bil globok in na sredi sta bila dva kamna (ki sta se fajn majala) na katera bom stopila in prišla čez. Ja seveda. Z eno nogo (v supergah) sem pristala v vodi. Franc si je malce bolj ogledal potok in ga prečkal nekaj metrov nižje preko večih skal brez težav. Veronika, Anica in Andreja, pa so se vrnile do tiste dvojne puščice in šle po drugi poti. Jaz sem nameravala nadaljevati pot z mokrim supergom, a me je začelo zebsti v nogo, zato sem sezula superg in nogavico, tokrat sem bila vesela, da včasih (vedno) vzamem kakšno (preveč) stvar sabo še za rezervo. Obula sem novo suho nogavico in čeznjo še vrečko, ki mi je ostala od malice in obula superg. Rešitev je bila dobra, le kasneje v klancih mi je noga malce drsela v čevlju.
Nadaljevali smo pot proti Podnartu in malo prej preko mosta zavili v Gobovce in nekaj časa še hodili po glavni cesti. Ko smo prišli na cesto, ki pripelje iz Posavca smo takoj spet zavili na stezico nad cesto. Po nekaj metrih smo zaslišali gasilsko sireno, ki se je oglasila ob dvanajsti uri in se za kratek čas ustavili, za kratko molitev. Jakobova pot bi nas tukaj peljala še do Podtabora, a smo nadaljevali pot proti Ljubnem. Zato smo se spet spustili na cesto. A le za približno dvajset metrov in takoj spet zagrizli v breg, nesramno strm, a kratek in prišli na polje ter po stezi preko njega do vasice Ljubno. Tudi obisk te cerkve v Ljubnem, bi lahko izpustili, a ker nismo bili čisto sigurni v pot, smo raje sledili rumenim puščicam in skozi vas in po strmih asfaltnih klancih prišli do lepe cerkve Marije Udarjene, ki je bila nekoč eno glavnih romarskih središč na Gorenjskem
Legenda o Mariji Udarjeni:
Krvaveči obraz Marijinega kipa
Legenda pravi, da je v 17. stoletju, natančneje leta 1692, pri obnovi cerkve pomagal zidar Gregor Eržen. Ta je vsakodnevno hodil mimo Marijinega kipa, ki je bil med obnovo spravljen v lopi. Nekoč je Gregor rekel Mariji, da ima res lepe oči, vendar da ima njegovo dekle (tudi njej je bilo ime Marija) lepše.Ob tem naj bi Marijin kip odkimal, kar je zidarja razjezilo, zato je s kladivom udaril kip po obrazu. Na mestu udarca je kip zakrvavel, krvavenje pa se ni hotelo ustaviti, čeprav so ga brisale vaške ženice. Tudi ko so obraz kipa prebarvali, je bila kri še vedno tam. Verodostojnost dogajanja so potrdile številne priče. Skrušeni zidar se je odpravil na spokorno romanje v Rim, saj mu nihče ni upal dati odveze za to, da je udaril Marijin kip. Po dveh letih se je vrnil in Marijo prosil odpuščanja. Vest o krvavečem kipu, Mariji Udarjeni, pa se je razširila po vsej deželi in ljudje so množično romali na to božjo pot.
Nadaljevali smo pot naprej proti Brezjam. Tu, nad cerkvijo pa smo malce zgrešili smer in preko grička, kjer poleti najbrž pasejo ali pa je visoka trava, na drugi strani vseeno prišli na našo označeno pot. Cerkev na Brezjah je bila pred nami. Morda nekaj sto metrov zračne razdalje od nas. Pod nami pa viadukt Peračica in še soteska pod njim, na dno katere smo morali priti in se potem na drugem bregu dvigniti. Spust je malce bolj strm, steza, ki nas je na drugi strani pripeljala na polje v višino avtoceste pa prav lepa. Franc je povedal, da se imenuje beraški klanec, saj so tu nekdaj že stali berači in prosili romarje, ki so hodili na Brezje za dar.
Čakal nas je le še kratek del preko polja, podvoz pod avtocesto in zadnji kratek asfaltni vzpon do vasi Brezje. Skoraj sami smo nekaj minut posedeli v klopeh pred Marijinim oltarjem.
Na koncu smo vsi skupaj odšli še na vročo čokolado v gostilnico ob cerkvi. Igor nas je že čakal, saj se je vrnil s teka na smučeh v Planici. Frenk (Aničin mož), pa se je tudi že pripeljal in z nami spil še kavo. Nato smo se polčasi odpravili proti domu z našimi "šoferji".
Romanje, pohod, ki me je morda celo malce presenetil, saj nikakor ni bil tako lahek, kot sem pričakovala. Tudi nisem pričakovala, da bomo naredili toliko kilometrov (26.2) niti da bomo naredili več višinskih metrov, kot jih naredimo, kadar gremo iz Javor. Vsekakor pa bom na to pot še šla. Sedaj znam. Morda se bom izognila kakšnemu ovinku, ki smo ga naredili sedaj in kakšnemu nepotrebnemu vzponu. Mislim tudi, da mi ne bo treba iti sami, saj se mi Anica, Veronika, Frenk in tudi Andreja radi pridružijo kadarkoli.
Hvala za dobro družbo in zaupanje v moje "vodenje"😁
Ni komentarjev:
Objavite komentar