Po dveh letih, ko so se nam najprej predčasno končale in smo jih lani sploh odpovedali zaradi slabe zdravstvene situacije, smo končno zopet preživeli štiri lepe dni na kolesarskih pripravah na morju.
Tokrat je bila naša destinacija nova in sicer Biograd na Moru. Lepo, malo mesto, z vsem, kar turist rabi za prijeten, miren oddih, predvsem v teh zgodnje spomladanskih dneh, ko drugih turistov še ni. Malce smo razmešali mirno klimo le mi, ki smo štiri dni bivali v praznem hotelu Ilirija. (glede na to, da smo bili poleg treh drugih, edini gostje, so nas postregli zelo dobro, osebje hotela je bilo zelo prijazno)
Vseh udeležencev priprav nas je bilo petinštirideset, od tega nas je 38 kolesarilo. Razdeljeni v več skupin, smo se vsak dan zapeljali po skorajda praznih dalmatinskih cestah.
S Sando sva kolesarili sami. Z najinim pogovornim tempom in ustavljanjem za slikanje in opazovanje lepe narave. Prvi dan, ko so se ostali odpravili proti Murterju, sva se midve odločili, da greva le na eno kavo nekam blizu. Po magistrali sva se odpeljali v nasprotno smer in v Sukošanih obrnili. Za prvi dan dovolj. Na rivi sva počakali ostale, skupaj smo spili še pivo in se odpravili v hotel na večerjo.
Večeri so minili v družbi skoraj vseh udeležencev in ob prijetni debati in analizi dnevnih rund.
Po zajtrku smo v sobah spili še pravo turško kavo, brez katere skorajda ne gre in se odpravili na novo rundo. Tokrat smo vsi šli v isto smer. Vsi okoli Vranskega jezera. Le, da sva s Sando ubrali najkrajšo traso, ki je na koncu nanesla skoraj petinšestdeset kilometrov, ostali pa so delali precej večji krog.
Nama s Sando so se tokrat pridružili še Ana, Teja in Jan, a so na sredi skočili še na razgledno točko - Kamenjak in sva od polovice nadaljevali sami. Nekako sva bili obe prepričani, da bova videli Vransko jezero, a sva se ves čas peljali toliko naokoli, da sva se kasneje, ko sva končali krog okoli njega, še enkrat zapeljali nekaj sto metrov proti kampu, kjer sva ga od daleč le ujeli.
Vransko jezero je naravnega izvora in je veliko skoraj 60 kvadratnih kilometrov. Je pribežališče številnim pticam. Do sedaj so jih tu našteli že preko 250 vrst. Ob jezeru je speljana lesena konstrukcija, po kateri se opazovalci ptic sprehodijo in v vodenih skupinah opazujejo ptice. Na jezeru je tudi kamp. S Sando sva sicer videli opazovalce ptic z daljnogledi, za ptice pa sva bili tui midve prehitri, ali morda preglasni.
Najlepši razgled na jezero (pravijo) je z razgledne točke Kamenjak, kamor so se odpeljeli tudi najini trije prijatelji.
Pokrajina tod je zanimiva, le nekaj kilometrov v notranjost je življenje povsem drugačno. Na dvoriščih so ovce, koze, kokoši, osli, pujsi in kak na slabe dva metra dolgo verigo privezan zanemarjen pes. Vse suho in pusto, skorajda brez prave prsti. Občutek sem imela, da raste le osat, trnje, oljke in nizko grmičevje. Hiše so stare in nevzdrževane. Povsem drugače, kot prejšnji dan, ko sva se peljali skozi priobalni Sukošan. Hiše v kamnih in steklu z bazeni in varovalnimi ograjami. Na dvoriušču pared eno sta stala črn porshe cayenne in bel 911. Na drugi strani hiše pa velik bazen. Slikati nisem upala.
Večer je bil podoben kot prejšnji, najprej na rivo na pivo, nato večerja in kasneje še druženje ob prijetnem pogovoru.
Naslednje jutro spet moja običajna rutina. Tokrat je na sprehod šel tudi Igor. Jutra so bila dokaj hladna in prijetna za osvežitev glave po napornem analiziranju prejšnji večer. Ta dan smo imeli v načrtu Pašman in Ugljan. Otoka nasproti Biograda. Prva skupina se je že ob devetih vkrcala na Trajekt. Mi pa smo počakali še dve uri in se na Pašman v mesto Tkon odpeljali z naslednjim trajektom pob enajsti uri.
Preko Pašmana pelje le ena cesta. Otoka sta med sabo povezana z mostom. S Sando sva sklenili, da greva petindvajset kilometrov veno smer, ali pa do mostu, kar bo prej. Most sva dosegli že po osemnajstih kilometrih, a se nisva peljali naprej. Na mostu sva dohiteli kolesarje iz Avstrije, ki so letovali v Zadru, s katerimi smo se (v štirih jezikih in z rokami) pogovarjali in so naju slikali. Odpeljali sva se nazaj v Tkon in se nekaj kilometrov zapeljali še v nasprotno smer. Nato sva ob kavi na soncu počakali ostale, ko so preko mostu nadaljevali vožnjo še do konca otoka Ugljan. Malce prehitro smo lovili trajekt, zato smo imeli čas še za afnanje okoli zanimivega napisa TKON.
Zadnji večer, je minil podobno kot prva dva. Le s priokusom, da je vseeno zadnji. Nekaj malega pakiranja že zvečer in pripravljanja na kolesarjenje še naslednji dan.
Zadnje jutro sem na sprehod šla sama in si vzela nekaj več časa za fotografiranje malih mestnih detajlov.
Po zajtrku smo vsi spakirali. Še zadnja runda je bila načrtovana iz Biograda do Maslinačkega mosta, kjer bo čakal avtobus. Kolesarji so se odpeljali, preostali pa smo vso robo naložili (no, mičkeno pomagali Pavletu, ki jo je nalagal) na avtobus, in se odpeljeli proti domu. Po šestdesetih kilometrih smo se na Maslinačkem mostu ustavili in počalali, da so se pripeljali še vsi kolesarji ter se nato odpeljali domov.
Štirje dnevi so minili, kot bi mignil. Priprave so se zaključile brez vseh težav. Še najslabše jo je odnesel naš šofer in član Pavle, ki je malce neprevidno (prehitro) želel speljati ovinek in se je po asfaltu podrsal po boku. Odnesel jo je brez večjih poškodb, le z malce odrgninami in strgano majico. A je vseeno nasmejan zaključil tisto rundo.
Biograd na Moru nam je bil vsem všeč. Zaradi lepega mesta, zaradi lepih kolesarskih tras in tudi dobre nastanitve. Če bodo razmere dopuščale se bomo sem še vrnili.
Vsem želim lepo, uspešno sezono. Naj bodo vsi naslednji kilometri varni in brez nezgod.
Koloka je huda!!
Hermina bilo je lepo,prelepo,nepozabno. Hvala za ves tvoj vložen trud v organizacijo priprav in seveda da si del čudovitih trenutkov zabeležila v sliki in besedi.
OdgovoriIzbriši