Praznik Dan državnosti je velik praznik. In premalo krat se zavedamo, kako pomembno je, da imamo svojo državo in da v njej živimo svobodno, predvsem pa se premalo se zavedamo, kako hitro in na lahek način se veliko krat prav potihoma prodajamo. Pa pustimo. Praznovali smo v Javorjah, na predvečer z zelo lepo proslavo (ki se je žal nisem udeležila) na praznik pa s pohodom.
.jpg)
Pohod smo pričeli v gostilni blegoš, kjer smo se vpisali in se od tam odpravili najprej do farne cerkve svetega Tilna v Javorjah. Sprejel nas je župnik Ciril Istenič, nam razdelil lepe razglednice na katerih je naš umetnik Peter Jovanovič upodobil Svetega Tilna in na drugi Pot v Emavs - freska se nahaja na župnjišču. Nato nas je pospremil v cerkev in povedal nekaj zanimivosti o njej.
Po skupinskam slikanju smo se odpravili navzdol v Dolenčice do rojstne hiše slikarja Antona Ažbeta. Tu nam Katarina Ažbe Peternel pokazala spominsko sobo in na kratko opisala življensko pot slavnega slikarja.
Pot nas je nato peljala naprej mimo starega mlina - razvalin in lepe nove domačije v Sevnci. Tu se je pričel kar strm klanec. Najprej po kolovozu mimo travnikov in nato po stezi v gozdu. Kar precej časa smo se vzpenjali do ceste, ki pelje na Hleviše. A smo jo le prečkali in se po novi stezi povzpeli proti cerkvi na Gori. Prejšnja leta smo hodili po stezi, ki je peljala mimo "ta debele smreke", ki smo jo na prejšnjih pohodih še videli, a se je zaradi starosti popdrla in strohnela, ostal je le napol podrt štor in od 462 centimetrov obsega je ostalo le še nekaj strohnjnenih trsk....
Na cesto smo tako prišli prej in se nato po kratkem asfaltnem delu povzpeli še zadnji del do cerkve. Vmes s(m)o otroci pridno iskali rdeče jagode, ki jih je bilo vse polno.
Pri cerkvi je sledil počitek in ogled lepe romarske cerkve Marijinega vnebovzetja. Malo smo posedeli v res hladni cerkvi in če nas je prej vročina že pošteno zdelovala, je v cerkvi po nekaj minutah že skoraj zeblo. Mamini piškoti, očetove češnje, Simona je postregla z domačim žganjem, David z bomboni....kaj še boljšega.
Sledil je spust v Dolenjo Žetino. Med potjo smo obujali spomine na prejšnje pohode. Pred osmimi leti je našo skupino ravno tu ujelo strašno neurje in celo skupino premočenih pohodnikov, ki je vedrila pod kozolcem, so pri Andrejač sprejeli v hišo, osušili in tudi preoblekli. Še vedno je bilo v skupini slišati: " Tu so zelo dobri ljudje!"
Ko smo nadaljevali pot naprej so se pri Škundru iz hleva zaslišale ovce, med njimi tudi nežno blejanje. In moja sitnost mi ni dala miru, da sem si šla ovčke pobližje ogledat. Ostala skupina je odšla naprej proti Andrejonu, me - sestra Erika, nečaka Ajda in David ter jaz, pa smo šli do hleva, kjer nam je gospodar odprl vrata in smo si jagnjeta lahko od bliže ogledali.
Nato smo odšli za ostalo skupino, ki se je pri Andrejonu že posedla in ob okusni malici; ocvirkovci, buhteljnih, zaseki in svežem domačem kruhu, smo si privoščili kar dolg postanek. Gospodar Marko nas je nadsmejal in povedal tudi eno od svojih pesmi, ki je žal nisem slišala. Pa drugič. Morda jo bom prebrala v kakšni zbirki, ki bi jo Marko že lahko počasi izdal (se strinjate!?) Nakupili mso še domači sir in se odpravili naprej.
Bolje rečeno, nazaj proti Javorjam. Mimo slapu Pod rancka, ki je kot že zadnjih nekaj let komajda mezel čez skale, tudi v soteski Za čelam je bilo vode v primerjavi s prejšnjimi leti zelo malo. Presenetljivo velikjo pa je vode teklo čez novi lepi mlinček pri izviru Pizdnica, kjer smo se odžejali.
Pohod je minil v lepem in vročem vremenu in skoraj si upam trditi, da smo bili vsi pohodniki zadovoljni. Na pohodu smo bili veseli novih obrazov in upamo, da se bomo spet videli na naslednjem Poletnem pohodu, ki bo že 19.7. s pričetkom ob 8.00 (osmi uri) prav tako pred gostilno Blegoš v Javorjah. Pot nas bo peljala na Koprivnik (in ne na Blegoš, kot smo pomotoma napisali v letake) Zato vas vabimo, da se nam pridružite.
Hvala vsem, ki so nas na poti sprejeli: gospodu župniku Cirilu Isteniču, Katarini Ažbe Peternelj, Kmetiji odprtih vrat Andrejon, ter seveda gostilni Blegoš.
